Resnica o Anatoliju Djatlovu, glavnem krivcu za katastrofo v Černobilu

Vladimir Samohocki/TASS; HBO
Kdo je bil Anatolij Djatlov, namestnik glavnega inženirja na Černobilski jedrski elektrarni, ki je 26. aprila 1986 vodil usodno nočno izmeno?

Djatlov je v priljubljeni HBO-jevi seriji Černobil predstavljen kot avtoritaren, aroganten, zoprn in neverjetno malomaren človek, ki namenoma prezre grozečo nevarnost. Djatlov v seriji preklinja, kriči in ponižuje podrejene ter kaže izjemno brezbrižen odnos do varnostnih postopkov, kar na koncu privede do eksplozije jedrskega reaktorja s katastrofalnimi posledicami.

Lik Djatlova je nedvomno eden najbolj osovraženih v seriji, ampak kakšen je bil inženir v resnici? Je bil res tako grozna oseba, kot se ga prikazuje? Kakšno je njegovo ozadje in kaj se je zgodilo z njim, potem ko je bil obsojen in pristal v zaporu?

Sposoben a strog šef

Paul Ritter kot Anatolij Djatlov v seriji Černobil

Anatolij Stepanovič Djatlov se je rodil leta 1931 v majhni vasici po imenu Atamanovo v ruski Krasnojarski regiji (Sibirija). Končal je samo sedem razredov osnovne šole, leta 1945 pa se je vpisal na oddelek za električni inženiring Tehnične šole za rudarstvo in metalurgijo v Norilsku, kjer je pet let zatem diplomiral z odliko. Po treh letih dela v Norilsku je bil sprejet na Moskovski inštitut za fizični inženiring, kjer je pridobil stopnjo inženirja fizike s specializacijo v avtomatizaciji in elektroniki, prav tako z odliko.

Po končanem izobraževanju je bil premeščen v Komsomolsku na Amurju, kjer je delal v tajnem laboratoriju št. 23, ki je opremljal jedrske podmornice z reaktorji. Leta 1973 je zaradi družinskih okoliščin ponovno zamenjal službo in se zaposlil na novi Černobilski jedrski elektrarni, kjer je delal naslednjih 13 let. V tem času se je od namestnika vodje reaktorske hale povzpel do namestnika glavnega inženirja in prejel dve državni odlikovanji.

Njegovi sodelavci se ga spominjajo kot sposobnega a pogosto strogega in zahtevnega profesionalca. Medtem ko se ga nekateri spominjajo kot nepravičnega, trmastega in konfliktnega, drugi pravijo, da je bil razumen, načelen, iskren in predan. Kakor je razvidno iz spodnjih izjav, si mnenja o Djatlovu ne bi mogla biti bolj nasprotujoča:

»Djatlov ni bil zares predan delu, čeprav se je kazal kot strog in zahteven šef,« je o njem povedal Razim Davletbajev, delavec na Černobilski jedrski elektrarni. »Operaterji ga niso spoštovali. Zavračal je vse predloge in pripombe.«

»Razumel je, če so zaposleni delali napake zaradi nerazložljivih vzrokov, nikoli pa ni trpel brezbrižnosti, nesposobnosti in zanemarjanja obveznosti,« pa pravi Anatolij Krjat, ukrajinski državni inšpektor za jedrsko varnost.

(od leve proti desni) direktor Černobilske jedrske elektrarne Viktor Brjuhanov, Anatolij Djatlov in glavni inženir Nikolaj Fomin na zatožni klopi

V lastni knjigi z naslovom Černobil: Kako se je zgodilo (Černobil: Kak eto bilo) Djatlov sam o sebi piše, da ni bil najhujši možen šef. »Nikoli nisem stremel k temu, da bi me podrejeni ali nadrejeni marali. Menim, da je dovolj, če si sposoben in pravičen, da zagotoviš normalne delovne odnose. V nobenem primeru nihče od mojega osebja ni dal odpovedi, ker bi bilo z mano nemogoče delati. Včasih sem morda bil preveč strog, a nič več od tega. Je pa res, da sem precej zahteval,« piše.

Usodni test

Na dan tragedije je delo potekalo kot po navadi, zato je nenadna eksplozija bila toliko večje presenečenje tako za zaposlene kot za Djatlova. S ciljem dokončati načrtovan test, ki so ga neuspešno poskušali izvesti že trikrat prej, so operaterji poskušali ustaviti četrti reaktor, a vročina znotraj njega je izredno narasla. Ko so pritisnili gumb za zasilni izklop, da bi ustavili reaktor, je ta namesto zaustavitve eksplodiral. »To je bilo to, popolna katastrofa, ki bi se lahko zgodila v kateremkoli reaktorju,« piše Djatlov v knjigi.

Ker na začetku ni mogel verjeti, da je reaktor eksplodiral, je ukazal, naj se vanj začne dovajati vodo za ohladitev in v šoku poslal dva delavca, da ročno vstavita kontrolne palice. To lastno odločitev je kasneje sam priznal za absurdno: »Če se kontrolne palice ne spustijo avtomatsko, potem se ne bodo niti ročno,« razloži.

Po nekaterih drugih pričevanjih je tiste usodne noči Djatlov deloval živčno, neprestano kričal na podrejene in zavračal misel na to, da je prišlo do eksplozije reaktorja. Približno tako, kakor je predstavljeno tudi v seriji.

Zapor in bolezen

Po sestanku z direktorjem elektrarne Viktorjem Brjuhanovom, na katerem je bilo potrjeno, da je dejansko prišlo do eksplozije na reaktorju, je Djatlov začel kazati prve znake izpostavljenosti sevanju (konstantna slabost in bruhanje) in bil prepeljan v posebno bolnišnico v Moskvi. Te usodne noči je bil izpostavljen sevanju 390 REM (ekvivalentne doze ionizirajočega sevanja) in se je moral, potem ko so mu rane na nogah izginile, ponovno naučiti hoditi.

Skupaj z ostalima obdolženima za nesrečo (direktorjem Brjuhanovom in glavnim inženirjem Nikolajem Fominom) je Djatlov moral pred sodišče, kjer so mu kljub bolezni dosodili 10 let zapora. Djatlov je trdil, da je analiziral vsak korak, ki je bil narejen te noči, in priznal le delno krivdo.

»Reaktor ni bil v skladu z več kot 30 standardnimi konstrukcijskimi zahtevami, kar je več kot dovolj za eksplozijo. Z drugimi besedami: preden je bil odstranjen varnostni mehanizem, je reaktor dosegel stopnjo jedrske bombe, alarma pa ni bilo nobenega. Kako naj bi zaposleni potemtakem vedeli, kaj se dogaja? Z vonjem in dotikom?« je zapisal v svoji knjigi. »Preden govorimo o krivdi zaposlenih, je treba imeti v mislih, da je eksplozijo povzročil reaktorjev lasten varnostni sistem.«

Kljub bolezni in invalidnosti pa je Djatlov moral za rešetke, najprej v Kijevu, nato pa še v Poltavi. Po štirih letih uradnih prošenj za pomilostitev, vključno s tem od njegove žene in od ruskega jedrskega fizika Andreja Saharova, je bil Djatlov leta 1990 na podlagi slabega zdravstvenega stanja vendarle izpuščen. Odšel je na zdravljenje v Nemčijo a je precej trpel in na koncu leta 1995 podlegel odpovedi srca, ki je bila posledica sevanja.

Anatolij Djatlov v intervjuju iz leta 1994

Djatlov je vse do svoje smrti glavno krivdo za katastrofo v Černobilu valil na tehnično zasnovo elektrarne in trdil, da sovjetske oblasti preprosto niso zmogle priznati odgovornosti in namesto tega krivile ljudi, ki so delali z neprimerno opremo. Da bi dokazal svoje stališče je leta 1994 dal intervju, ki je dostopen na YouTubu (v ruščini).

O osebnosti Anatolija Djatlova obstaja mnogo nasprotujočih si pogledov, a kasneje je bilo uradno potrjeno, da so napake v zasnovi reaktorja resnično igrale vlogo, in da odgovornosti za katastrofo ne gre pripisati izključno njemu.

Preberite še:

Podobnosti med igralci serije Černobil in resničnimi osebami (FOTO)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke