Ljubezen v času okupacije: Kako je nemški oficir pomagal judovskemu dekletu pri pobegu iz geta

V času, ko je na vzhodni fronti divjala vojna med Nemci in Sovjeti, je oficir nemškega letalstva Willi Shultz v Minskem getu leta 1942 spoznal ljubezen svojega življenja, prestopil na drugo stran in rešil 25 ljudi pred gotovo smrtjo.

Minski geto je bil pekel na Zemlji. To sovjetsko mesto, ki je danes prestolnica Belorusije, je bilo med julijem 1941 in oktobrom 1943 pod nemško okupacijo. V tem času je bilo v getih pobitih skoraj 100.000 Judov, piše Leonid Smilovicki, izraelski zgodovinar beloruskih korenin. Pred smrtjo so morali ljudje živeti v groznih razmerah, ločeni od preostalega mesta kot zveri v kletkah.

»Vse v getu je bilo namenjeno temu, da nam odvzame ne samo dostojanstva ampak tudi človečnosti,« se spominja Mihail Treister, eden od Belorusov, ki so preživeli holokavst. »Lakota, mraz, cunje, v katere smo bili oblečeni, identifikacijske oznake na naših hrbtih … jedli smo večinoma kuhane krompirjeve olupke, za vsakršno kršenje nemških pravil pa nam je grozila edina vrsta kaznovanja – smrt.«

Njune poti so se prekrižale v Minsku

V takšnih razmerah pa niso živeli samo sovjetski Judje ampak tudi drugi, ki so prihajali iz vseh koncev Evrope in ki so jih Nemci pripeljali v Minski geto za izvedbo t. i. dokončne rešitve. Tako se je leta 1942 v Minsku znašla tudi 18-letna Ilse Stein, mlada Judinja iz Frankfurta na Majni.

Po naključju je približno v istem času prispel tja nov častnik, da bi služil v lokalni administraciji. Ime mu je bilo kapetan Willi Shultz.

»Ni bil antifašist in se je pogumno boril [na svoji strani],« je zapisal publicist Lev Israelevič. Pred tem je Shultz služil v vojnem letalstvu (Luftwaffe) na zahodni fronti, a potem ko je bil ranjen, so ga premestili v Minsk in mu zaupali komando nad sečnjo lesa. »Vloga na bojišču je nenazadnje precej drugačna od služenja v taborišču smrti.«

Srečanje in ljubezen

Morda je Shultza že prej odbijalo nacistično nasilje, a potem ko je spoznal Steinovo, se je njegov odnos popolnoma spremenil: »Po pogromu marca 1942 je administracija vzpostavila nove delovne kolektive in vanje vključila tudi tiste, ki so sekali les, da so bili po novem zadolženi za ogrevanje poveljniške stavbe,« piše Smilovicki. Takrat je Shultz spoznal Steinovo.

To je bila popolna norost – ljubezenska zgodba v getu, kjer so vsako noč pobili na ducate ljudi. Steinova je to priznala v dokumentarnem filmu Judinja in kapetan: »Po cestah je tekla kri, bilo je strašno … Če ne umremo danes, bomo pa jutri. Bilo je nemogoče pobegniti pred grozotami, ki so se dogajale tam.«

Ne glede na vse to, pa se je zgodilo nekaj najbolj nenavadnega – nacistični kapetan se je zaljubil v Judinjo in med njima je zrasla romanca. Ni sicer znano, ali ga je Steinova zares ljubila. Njen vnuk Roman Jablonko je v članku o usodi svoje babice zapisal: »Njeno hči Lariso so vprašali, ali se mama spominja Shultza [po njegovi smrti]. Odgovorila je, da ga je Ilse sovražila. Vse, kar je naredila, je naredila zato, da bi rešila življenje sebi in svojim sestram.«

Ilse Stein in Willi Shultz

Prestop na drugo stran

Tudi če je Steinova samo hlinila čustva do nemškega kapetana, je bila zanj njuna ljubezen pristna in je Shultza spodbudila, da prestopi na drugo stran. »Ljubezen do Ilse ga je popolnoma spremenila,« je o njem povedala neka prijateljica Steinove iz geta. »Postal je druga oseba.« In res, Willi Shultz je postal saboter – verjetno ne edini Nemec v Minsku, ki je aktivno poskušal reševati Jude.

Ko se je julija 1942 zgodil naslednji pogrom, je Shultz zaščitil Ilse in vse ostale judovske delavce, ki so bili pod njegovim poveljstvom, tako da jih je zaprl v klet upravne zgradbe, s čimer jim je najverjetneje rešil življenja. Kot je razvidno iz njegovega dosjeja, so nemške oblasti postale pozorne nanj in za njih ni bil več zanesljiv. Pojavljajo se celo zapisi, kot so »skrivoma je poslušal radio Moskvo« ali pa »opozoril tri Jude o pogromih januarja 1943, jim rešil življenja«. Kazen za takšno postopanje je bila samo vprašanje časa.

Pobeg

Morda se Shultz ni zavedal, da je v nevarnosti, a vedel je, da mora rešiti Ilse, saj je vsem Judom v getu pretila smrt. Vedel je, da bodo Nemci pred umikom iz Minska leta 1944 pobili vse prebivalce geta, zato je poskušal različne taktike, med drugim pridobiti lažne dokumente in pobegniti čez fronto s pomočjo še enega pilota, vendar mu nič od tega ni uspelo.

A pojavila je še ena možnost – prebeg k sovjetskim partizanom. Liza Gudkevič, domačinka judovskega rodu in prijateljica Steinove je imela veze z eno od partizanskih skupin, zato so skupaj s Shultzem in nekaj partizani izdelali drzen načrt za pobeg.

30. marca 1943 je Shultz pod pretvezo razkladanja vagonov poveljeval tovornjaku in skupini 25 judovskih delavcev, vključno s Steinovo in Gudkevičevo. Ko so zapustili mesto in se približali območju pod nadzorom partizanov, je Shultz ustrelil voznika in prevzel krmilo. Nemci so začeli streljati a na srečo je vsem 25 ljudem uspelo na varno v gozd.

Zgodba brez srečnega konca

Zgodba pa se žal konča tragično, vsaj za Willija Shultza. Potem ko je pol leta preživel s partizani, so ga poslali v Moskvo, kjer so ga oblasti ločile od Ilse, ki je v tem času zanosila. Shultz je živel v poslopju šole obveščevalne službe NKVD blizu Moskve. Nekateri viri pravijo, da naj bi tam opravljal usposabljanje za skrivnega agenta, vendar nove »službe« nikoli ni dočakal – 31. decembra 1944 je umrl za meningitisom.

Ilse je svojega ljubimca preživela za skoraj 50 let in umrla leta 1993. Njen otrok, ki ga je imela s Shultzem, je umrl kmalu po rojstvu, ona pa je nadaljevala z življenjem, se naučila rusko, se poročila in se ustalila v južnoruskem mestu Rostov na Donu, kjer je imela še več otrok in nato še vnuke. Zahvaljujoč nemškemu oficirju se je njena zgodba razpletla srečno za razliko od tisočih ljudi, ki so umrli v pokolih v Minsku.

Preberite še:

Bitka za Dubno: Kako so Sovjeti neuspešno poskušali zaustaviti operacijo Barbarossa s 3000 tanki

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke