Francoski cesar Napoleon Bonaparte je bil trd oreh za njegove sovražnike. Malo je bilo generalov, ki so želeli tvegati spopad z Napoleonovo vojsko na odprtem polju in ruski poveljniki pri tem niso bili izjema. Vse do borodinske bitke so se izmikali odločilnemu boju in pustili francosko vojsko, da je korakala po ruskem ozemlju.
Ko odprt boj ni mogoč, je primernejša partizanska aktivnost. Na nek način je bil ruski partizanski boj proti Francozom ljudska vojna, saj so se proti okupatorjem borili bradati kmetje z vilami in sekirami.
Balabanov/Sputnik
Po drugi strani so partizanski boj vodile t. i. »leteče enote«, ki jih je vzpostavilo poveljstvo ruske vojske. Formirane so bile iz konjenikov in kozakov ter vodene s strani navadnih oficirjev. Sovražnika so napadali iz zaledja ter prekinjali njegove komunikacijske in logistične povezave.
Prva »leteča enota« je bila ustanovljena julija 1812, ko je francoska vojska dosegla Smolensk. Močna sila, sestavljena iz več kozaških in dragunskih polkov, je redno nadlegovala levi bok francoske vojske in služila tudi kot izvidnica za rusko vojsko.
Poveljnik enote Ferdinand von Wintzingerode je kasneje postal znan po svojem poskusu, da reši Kremelj in Moskvo pred uničenjem. Njegova enota je bila v eni od vasi blizu Moskve, ko so slišali za Napoleonove načrte o uničenju mesta. »Če bo razstreljena samo ena cerkev, bo vsak Francoz, ki ga ujamemo, takoj obešen,« je rekel. Wintzingerode je nato odšel do francoskega maršala Edouarda Mortierja v upanju na pogajanja, a je bil namesto tega zajet.
Najslavnejši med partizanskimi poveljniki je bil Denis Davidov, ki ni okleval z napadi na francoske sile, četudi so bile slednje v popolni številčni premoči. Nekoč je s samo 130 konjeniki napadel tovorni konvoj, ki ga je spremljalo 225 vojakov. Davidov je zajel 30 vagonov in pobil več kot polovico stražarjev, preostalih 100 pa zajel.
Ko je oktobra 1812 francoska vojska zapustila Moskvo in se začela umikati na zahod, so »leteče enote«, vsaka s približno 500 možmi, začele udarjati po Francozih s taktiko hitrih napadov in umikov, kot roji čebel, ki bodejo ranjenega medveda in ga spravljajo v obup.
Toda partizanski odpor proti Napoleonu ne bi bil mogoč brez ljudske podpore. Kmetje so vzporedno vodili lasten boj, s tem ko so uničevali svoje zaloge in zavračali prodajo dobrin Francozom. Zažigali so polja in hiše ter bežali v gozdove.
Ko se je francoska vojska iz popolno organizirane vojaške sile postopoma sprevračala v tolpo morilcev, lopovov in razbojnikov, so kmetje še bolj trdno poprijeli za orožje in začeli napadati bolj aktivno. Organizirali so zasede in branili svoje vasi pred plenilskimi skupinami, zasledovali vojake in neusmiljeno pobijali tiste, ki so ostajali zadaj.
Najprej so napadali celo zavezniške »leteče enote«, saj so ruske uniforme pomotoma zamenjali za francoske. Ko je Denis Davidov nekemu kmetu, ki ga je napadel, rekel: »Saj vendar govorim rusko!« je dobil odgovor: »Oni (Francozi) imajo vse sorte ljudi!« Nato se je Davidov odločil, da bo ostajal bližje navadnim ljudem, da ne bi bilo več nesporazumov. Uniformo je zamenjal s kmečkim ogrinjalom, si pustil brado in začel govoriti »ljudski jezik«.
V zgodovino so se zapisali številni plemeniti častniki in poveljniki »letečih enot«. Poleg Davidova so bili tu še Aleksander Figner, Aleksander von Benckendorff, Nikolaj Kudašov idr. Voditelje kmečkih enot je zgodovina večinoma pozabila, a kljub temu vemo za nekatere, npr. za Vasiliso Kožino, ki je organizirala partizansko enoto iz žensk in najstnikov, da so branili svojo vas. Pogosto je sodelovala pri prevažanju francoskih vojnih ujetnikov in nekoč z svojo koso ubila celo nekega močnega francoskega oficirja.
Preberite še: