Sovjetska zveza je obstajala 69 let in ves ta čas brez trga, kot ga razumemo danes. Gospodarstvo je bilo plansko. Planiralo se je vse, od žebljev, spodnjic, toaletnega papirja do stanovanjskih blokov, proizvodnje mleka in avtomobilov. Kako je to bilo mogoče splanirati v največji državi na svetu?
Odgovor: nikakor. Plani so bili narejeni na podlagi medsektorskih in medteritorialnih bilanc in zapisani na več deset tisočih straneh in niso bili usklajeni niti med sabo. A kljub temu je država vse to vzdrževala in bi lahko obstajala še precej dlje, menijo strokovnjaki.
Če bi koncept sovjetskega gospodarstva morali opisati z eno samo besedo, bi to bil Gosplan (Državni plan). Ta je odločal, koliko česa se bo proizvedlo v tovarnah in podjetjih po državi. Kaj je to pomenilo v praksi? Na primer minister za transportni inženiring je vsako jutro dobil poročilo o tem, koliko koles je treba izdelati za vagone in sprejel ukrepe, da bi plan zdržal do konca meseca. Tako so dalje po hierarhiji enako postopali direktorji tovarn in trgovin.
A težava Gosplana je bila v tem, da ni bil osnovan na realnih potrebah ljudi, ampak na predstavi sovjetskih birokratov o tem, kaj je nujno proizvajati, pravi ekonomist Nikolaj Kuljbaka. Plan tudi ni upošteval tega, da se potrebe ljudi sčasoma spreminjajo: »Na primer, nekoč sem v odmaknjeni gorski vasici v Tadžikistanu našel drago moško obleko, ki se je nekako po čudežu znašla tam gor, in bila na voljo v samo eni, čeprav pogosti velikosti,« se spominja.
Glavni motor sovjetske gospodarske rasti je bila industrija. ZSSR je živela v stalnem pričakovanju naslednje vojne, zato so bile prioritete na črni metalurgiji, težki industriji in vojaški proizvodnji, torej sektorjih, ki so nujni v primeru vojne. A za potrošniška blaga je ostalo bolj malo.
Poskušajte oceniti, koliko nogavic, čevljev, mila in posode potrebujejo sovjetski državljani. Zelo verjetno vam ne bo uspelo in tudi v Sovjetski zvezi jim ni. Mehanizma tržne ponudbe in povpraševanja preprosto ni bilo.
Izdelki so se prodajali po fiksnih cenah in tako včasih tudi z izgubo. Poleg tega se ni vsega prodajalo povsod, mesta pa so bila razdeljena po kategorijah – nekam je blago šlo najprej, drugam pa kasneje.
V Moskvi je bilo navadno na voljo vsega, če že ne vsega, pa večina, zato so v prestolnico prihajali ljudje iz vseh koncev države. Leta 1939 je NKVD poročal o »tisočih« ljudi, ki so stali v vrsti pred veleblagovnicami.
Res je sicer, da takšno stanje, ki je spominjalo na katastrofo, ni bilo zmeraj prisotno, kot tudi ne vsem znani sistem bonov. Podobno je bilo še v 80-ih, ko so se ljudje vozili v Moskvo v »klobasnih« vlakih, da bi kupili salame, ki jih drugje ni bilo. Do konca 80-ih je ZSSR proizvedla 25 milijonov različnih izdelkov, vendar nihče ni vedel, kako jih smiselno distribuirati iz enega centra.
Med temi vrhunci pa je bilo pomanjkanje zmerno, ljudje so kupovali to, kar je bilo na voljo brez velike izbire in za poljubno ceno. Sovjetski državljani niso imeli denarnih problemov, saj so zaslužili več, kot pa so bili zmožni zapraviti, saj določenega blaga preprosto ni bilo prosto dostopnega. Samo 14 odstotkov proizvodnje je pristalo na policah trgovin, preostalih 86 odstostkov pa se je distribuiralo z administrativnimi metodami.
Na primer kupiti avtomobil takoj se je dalo samo nelegalno na črnem trgu. Po legalni poti je bilo treba na avto čakati okoli sedem ali osem let. A že priti v vrsto ni bilo tako preprosto: upravičeni ste bili samo kot delavec v podjetju. Druga blaga so se razdeljevala samo med zaposlene na določenih podjetjih ali institucijah itd. Tisti, ki so veljali za zgledne državljane oz. so bilo »dobro zapisani«, kot se reče, so imeli prednost.
Podjetja niso mogla iti v stečaj. Prvi stečajni zakon je bil ukinjen leta 1932. Namesto tega so ministrstva pretakala sredstva od profitabilnih k neprofitabilnim podjetjem. Ta praksa ni spodbujala iniciative, vendar druge možnosti ni bilo, saj nihče ni želel biti obdolžen sabotaže proizvodnje. Posameznikom, ki so bili obtoženi po 58. členu kazenskega zakonika, je grozil zapor, zaseg lastnine, izgon ali celo smrt.
Ali je politični vrh dojel vse te napake? Sodeč po tem, da je v 30-ih Sovjetska zveza začela prodajati na Zahod vse, kar se je dalo prodati (od žita in krzna do muzejskih eksponatov), pogosto po nizkih cenah, bi lahko rekli, da je. Država je namreč krvavo potrebovala tuja posojila in valuto.
Po Marxu konkurenca vodi h krizam, po drugi strani pa si Sovjeti niso mogli dovoliti konkurence zaradi omejenih sredstev. Leta 1987 je bilo samo 24 odstotkov vsega proizvedenega blaga v državi namenjenega potrošnikom, vse ostalo je pojedla militarizacija.
Da sistem poka po šivih, je postalo jasno sredi 60-ih. V časopisu Pravda je izšel članek s kritičnim naslovom »Odprite sef z diamanti«, v katerem je pisalo, da bi morala profitabilnost za podjetja postati kriterij. Nato je vodja Sveta ministrov Aleksej Kosigin sestavil reformo, ki je delovala in pokazala pozitivne rezultate – narodni dohodek se je povečal za 42 odstotkov.
A na koncu so vendarle zmagali nasprotniki tržne reforme. Praška pomlad leta 1968, ki je prestrašila člane Politbiroja, je prav tako doprinesla svoje, zato se je vse vrnilo nazaj na prejšnje stanje.
»Leta 1973 je bil ustanovljen OPEC, ki je dvignil cene nafte za štirikrat. Sovjetska zveza je začela kovati dobičke in sistem se je ohranil, tudi zahvaljujoč novim naftnim poljem, ki so jih odkrili v zahodni Sibiriji v letih 1967-1968,« pravi nekdanji finančni minister Jevgenij Jasin.
Edinstvenemu spletu okoliščin, ki se je zgodil zatem, pa ekonomisti pravijo »popolna nevihta«: »Šibka ekonomska podlaga, negativne gospodarske razmere doma in v tujini ter vzpon voditeljev, ki so bili pripravljeni spremeniti sistem,« meni Paul Gregory, profesor ekonomije z Univerze v Houstonu. »Če bi umanjkal kateri izmed teh faktorjev, bi se razpad Sovjetske zveze zgodil kasneje ali pa sploh ne.«
Preberite še:
Zakaj je samo Rusija po razpadu Sovjetske zveze ohranila jedrsko orožje?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
