Neprijetno presenečenje za Nemce: Rdeča armada in njene mine na daljinsko proženje

Dmitrij Baltermans/MAMM/MDF/russiainphoto.ru
12. julija 1941 je pri kraju Krasnije Strugi blizu Pskova zaradi eksplozije treh 250-kilogramskih min umrlo na desetine nemških vojakov in častnikov. Postali so žrtve prvih min na daljinsko proženje s pomočjo radijskega signala.

Sovjetske inženirske enote so že pred začetkom druge svetovne vojne razpolagale z minami tipa F-10 in z drugo opremo za kontrolirane eksplozije na daljavo. Uporaba teh sredstev se je izkazala za zelo učinkovito in je povzročala precejšnjo škodo v zaledju fronte. Pred umikom sovjetske vojske so v kleti treh zgradb v kraju Krasnije Strugi vkopali mine. Nato je bil z razdalje 150 metrov (iz bližnjega parka) poslan šifriran radijski signal.

Tega, za Nemce usodnega dne, 12. julija 1941, so se sovjetski izvidniki trudili, da bi ujeli trenutek, ko se bo v miniranih zgradbah nahajalo največ nemških vojakov. Ko so se zgradbe napolnile, je prišel trenutek, ki so ga čakali, in mine so se aktivirale, stavbe pa poletele v zrak skupaj z nesrečnimi nemškimi vojaki. Podatke so po radijski zvezi poslali izvidniki, ki so ostali v nemškem zaledju. Dva dni po eksploziji je sovjetski izvidniški piloti napravili zračne posnetke mesta, da bi preverili učinek, ki so ga za sabo pustile mine. Po spominih Borisa Bičevskega, so »namesto hiš bile ruševine, na mestu, kjer so bile vkopane mine pa so zevale ogromne jame v obliki lijakov.

sovjetska mina F-10

Mine na daljinsko proženje je Rdeča armada uporabljala na več frontah. Na evropski vzhodni fronti so na začetku vojne delovali štirje vodi za posebno miniranje. Vod poročnika Nikolajeva je postavil mine v mestu Ržev, vod Baturina pa je miniral pot od Dnepra v bližini Rogačeva vse do Moskve. Na cesti med mestoma Nelidovo in Belim je na mostovih in delih zamočvirjenih poti nastavil okoli 10 min z močnim eksplozivnim polnjenjem. V skoraj vseh primerih so Nemci utrpeli velike izgube.

Trije vodi za posebno miniranje so delovali na jugozahodu fronte, en bataljon pa je bil vzpostavljen tudi v Moskvi.

Eden od najbolj izstopajočih primerov delovanja teh min se je zgodil leta 1941 v Harkovu. 13. novembra ponoči je nemški general von Braun v eni od mestnih rezidenc vodil sestanek s svojimi častniki. Ob 4.20 zjutraj je odjeknila eksplozija, ki je pognala stavbo v zrak. Pri tem je bil ubit general in okoli 20 častnikov in vojakov.

Po tej eksploziji je okupator zapustil vse večje zgradbe v mestu. Nemški deminerji so začeli podrobno pregledovati poslopja in naleteli na neeksplodirano mino, poleg katere so našli dele tehnične opreme za proženje na daljavo. Takrat so dojeli, s čim imajo opravka.

Taktiko daljinskega proženja min so Sovjeti uporabljali vse do leta 1943. Po uničenju nemške vojske pri Kursku je Rdeča armada začela ofenzivo na vseh frontah, ti novi pogoji pa so izničili potrebo po miniranju.

Zanimivo, a Nemci podobnih sredstev niso imeli na voljo. Po padcu Berlina je namestnik poveljnika 1. inženirsko-minerske brigade Viktor Harčenko vprašal zajetega generala Helmuta Weidlinga, ki je bil odgovoren za obrambo Hitlerjevega štaba, kje v Berlinu so nastavljene tovrstne mine. General mu je odgovoril, da v mestu ni ničesar razen navadnih protitankovskih in protipehotnih min. »Kot prvo, nismo imeli časa, kot drugo pa nismo posedovali tovrstne tehnike. Kar se tiče min na daljinsko proženje so bile vaše inženirske enote daleč pred našimi,« je priznal Weidling.

Preberite še:

Kako je Rdeča armada zaplenila prvi nemški tank (in druge vojne trofeje)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke