Obramba Brestske trdnjave: Junaštvo brez primere, ki se je zapisalo v zgodovino

Pjotr Krivonogov: Branitelji Brestske trdnjave (1951)

O. Ignatovič/Sputnik
Obramba Brestske trdnjave predstavlja enega od mnogih junaških podvigov Rdeče armade in obmejnih enot NKVD v prvih dneh vojne. Čeprav so bile nemške izgube pri zavzemanju Bresta manjše kot na primer pri Liepāji, se je ta bitka precej bolj vtisnila v kolektivni spomin ljudi, za kar vsekakor obstajajo dobri razlogi.

22. junija 1941 ob 3.15 zjutraj je po garniziji v Brestu začel udarjati silovit ogenj iz nemških topov. Enote, ki so branile vojašnico, niso bile iste kot tiste, ki so 18. junija dobile ukaz za popolno bojno pripravljenost, tako so bile popolnoma nepripravljene na napad. Nemška 45. pehotna divizija pod poveljstvom Fritza Spielerja je dobila ukaz, da območje zasede do konca istega dne. Trije bataljoni, okoli 1.500 vojakov, so krenili v napad v čolnih, medtem ko je artilerija neusmiljeno udarjala. Nemci so uporabili težke topove kalibra 600 in 210 mm, da bi prebili debele zidove trdnjave. Branitelji so že v prvih urah bitke utrpeli hude izgube, del garnizije, ki je pred vojno skupaj z družinami vojakov štel 9.000 ljudi, je bil prepolovljen, potem ko se je del enot začel prebijati iz nemškega obroča, ki je bil medtem že sklenjen.

A po prvih izgubah in zmedi, ki je nastopila, so posamezni razbiti deli enot začeli samoiniciativno organizirati obrambo. Do hitrega zavzetja trdnjave, ki so si ga obetali Nemci, ni prišlo. Prve vojake, ki so po artilerijskem obstreljevanju pričakovali, da ne bo ob vstopu v trdnjavo nobenega odpora, sta pozdravila ogenj in silovit sovjetski protinapad. V tem prvem napadu so Nemci utrpeli največje izgube pri zavzemanju Brestske trdnjave, vendar je bila zaradi razpada organizacije v prvih urah bitke na sovjetski strani posadka trdnjave več kot prepolovljena, zato je iniciativo za preostanek junaškega boja nase prevzelo le kakih 3.000 do 4.000 mož.

Med vojaki Rdeče armade pa niso vsi bili pripravljeni na herojski odpor. Razlog ni bila samo slaba strateška situacija, pač pa tudi dejstvo, da je bilo v sovjetskih vrstah mnogo vojakov iz zahodnih regij, ki niso sprejemali sovjetske oblasti ali so ji celo nasprotovali. Vojaki so jih klicali »Zahodnjaki«.

Po vnovičnem artilerijskem napadu 23. junija in pozivu k predaji, je v zahodnem delu trdnjave orožje položilo preko 1.500 ljudi, medtem ko je bila v njenem vzhodnem delu pod poveljstvom poročnika Anatolija Vinogradova in kapetana Ivana Zubačenka organizirana odlična obramba, ki je očistila dele nemške vojske, ki se je uspela prebiti skozi glavna vrata.

Tretjega dne bitke do 24. junija zvečer so Nemci uspeli zavzeti večji del trdnjave razen častniškega doma, ki je nadaljeval z odporom. Okoli 400 braniteljev pod poveljstvom majorja Gavrilova je nudilo organiziran odpor v osrednji citadeli vse do 26. junija, ko jih je večina padla v boju ali pa se predala.

Major Pjotr Mihajlovič Gavrilov

V ruševinah kasarne 333. polka se je odpor nadaljeval do 29. junija. Zaradi izčrpanih zalog vode, hrane in streliva so se branitelji odločili za preboj do zahodnega dela trdnjave, da bi se po izhodu na plano obrnili proti vzhodu. Poskus prodora je propadel in večina je padla pod streli ali pristala v ujetništvu.

V vzhodnem delu se je odpor še naprej nadaljeval, braniteljev ni pregnal s položajev niti nemški artilerijski ogenj. Nemci so na pomoč poklicali letalstvo, ki je odvrglo dvaindvajset 500-kilogramskih bomb. Ko niti to ni zadostovalo, so bombnike Ju 87 oborožili s posebnimi 1.800-kilogramskimi bombami. Po tem napadu je padla tudi vzhodna trdnjava, ki pa so jo Nemci počistili šele do 30. junija, saj je medtem zaradi bombardiranja izbruhnil požar.

To, kar je dalo pečat junaškemu odporu Brestske trdnjave, pa so bile posamezne skupine, ki so se upirale še skoraj ves mesec, vse do konca julija. Posamezni streli iz trdnjave naj bi se slišali še sredi avgusta. Major Gavrilov, eden od junakov obrambe Bresta, se je predal med zadnjimi, 23. julija. Na zidove trdnjave so branitelji 20. julija zapisali besede: »Umiram, vendar se ne bom predal. Na svidenje, domovina!« Te besede so se zapisale v zgodovino.

Hitler in Mussolini ob ruševinah Brestske trdnjave 26. avgusta 1941

Mesec dni po koncu bitke je Hitler skupaj z Mussolinijem 26. avgusta obiskal trdnjavo in celo vzel s sabo kamen z mostu, ki je vodil do trdnjave, za spominek. Kamen so ob koncu vojne, med zavzemanjem Berlina, našli v njegovi pisarni.

Za junaštvo braniteljev se je razvedelo šele februarja 1942, ko so bile po uničenju delov neke enote 45. pehotne divizije Wehrmachta pri Orjolu najdene depeše, ki so pričale o bitki. Brestska trdnjava se je v zgodovino zapisala kot simbol odpora in kljubovanja ne glede na vnaprej brezizhodno situacijo.

Pri nastajanju članka so bili uporabljeni naslednji viri:

Alijev R. V. Brestska trdnjava. Pogled z nemške strani. M.: Strategija, 2008
Alijev R. V. Juriš na Brestsko trdnjavo. M.: Jauza, Eksmo, 2012.

Preberite še:

Desant na Donavo: Prvi spopad romunske vojske s Sovjeti

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke