Sovjetska operacija Bagration: Najhujši nemški poraz vseh časov

Druga beloruska fronta, bitka za Minsk

Druga beloruska fronta, bitka za Minsk

Boris Jaroslavcev/Sputnik
Operacija Bagration je bila sovjetsko maščevanje za katastrofalne poraze leta 1941 in je Tretji rajh stala skoraj pol milijona vojaških življenj ob popolnem uničenju armadne skupine Center. Čeprav ni pomenila preobrata v vojni, vseeno velja za najhujši vojaški poraz v zgodovini Nemčije.

Poleti 1944 je bila sovjetska vojska pripravljena, da začne osvobajati Belorusijo. Poveljstvo Rdeče armade se je nestrpno želelo maščevati za katastrofalne poraze, ki so jih Sovjeti doživeli prav tam leta 1941. Zdaj je nastopil čas ponovne »bliskovite vojne«, samo tokrat s sovjetske strani. Ofenziva je bila načrtovana za 23. junija, skoraj na obletnico operacije Barbarossa, ki se je začela tri leta pred tem.

Bitke na ozemlju Belorusije

Množična ofenziva je dobila ime Bagration po ruskem vojaškem poveljniku iz časa napoleonskih vojn - knezu Pjotru Bagrationu, ki je bil smrtno ranjen med bitko pri Borodinu.

Pred začetkom operacije so imeli Sovjeti na razpolago 1,2 milijona vojakov, Nemci pa 800.000. Kljub številčni premoči je Sovjete čakala težka naloga: prodreti skozi močno utrjene obrambne položaje sovražnika.

Katjuše na prvi ukrajinski fronti

Ko je bila operacija v polnem zagonu, je v boj potegnila preko štiri milijone vojakov, 62.000 artilerijskih topov, 7.500 tankov in samohodnih havbic ter preko 7.100 letal na obeh straneh.

Polock, reka Polota

Z dobro organiziranimi in koordiniranimi napadi kopenske vojske in letalstva so Sovjeti istočasno prebili nemško obrambo na šestih točkah vzdolž fronte. Nemške enote pri Vitebsku, Bobrujsku, Orši in Mogiljovu so utrpele težke poraze. Glavnina armadne skupine Center je bila obkrožena blizu beloruske prestolnice Minsk in nato popolnoma uničena.

Bitka za Vitebsk

Sovjetski vojski so močno podporo nudili partizani. 3. avgusta 1943 so začeli operacijo Železniška vojna, s ciljem uničiti sovražnikovo železniško infrastrukturo v zaledju. Posledično so bili uničeni mnogi železniški odseki, na ducate mostov je bilo porušenih, več kot 1.000 vlakov pa iztirjenih. Nemški železniški promet je upadel za 40 odstotkov.

Beloruski partizani se vračajo domov.

Za zajezitev sovjetskega prodora je bilo nemško poveljstvo v Belorusijo prisiljeno premestiti rezerve iz drugih delov vzhodne fronte, kar je Sovjetom odprlo vrata za začetek ofenzive v Ukrajini in na Baltiku. Nemci so v Belorusijo premestili celo enote z zahodne fronte, kar je omogočilo več manevrskega prostora zahodnim zaveznikom.

Proti koncu operacije poznega avgusta 1944 je bilo popolnoma uničenih 17 nemških divizij, nadaljnjih 50 pa je izgubilo polovico ljudi in opreme. V dva meseca trajajoči ofenzivi so sovjetske enote napredovale za več kot 560 kilometrov in pri tem osvobodile ogromna območja Belorusije ter dele Latvije, Litve in Poljske. Rdeča armada se je približala Varšavi, odprla cesto do Königsberga in nato še v samo osrčje Nemčije.

Nemški ujetniki v okolici Gomelja

V luči hitrega sovjetskega prodora je poljska vlada v izgnanstvu 1. avgusta organizirala veliko vstajo v Varšavi, s katero so hoteli spraviti mesto pod svoj nadzor. Poljaki so čakali na pomoč Rdeče armade, ki pa ni prišla. Samo posamezne enote 1. poljske armade, ki je bila del sovjetske vojske, so poskušale vstopiti v mesto, a so se morale umakniti z velikimi izgubami. Stalinova odločitev, da ne pomaga Poljakom, je bila morda povezana z željo po osvoboditvi mesta z zagotovitvijo vlade, ki bi bila naklonjena Sovjetom. Lahko pa je šlo preprosto za to, da so bile sovjetske enote po dolgi ofenzivi iztrošene. Vzroki za odločitev ostajajo predmet razprav še dandanes.

Poljska vojska v predmestju Varšave

Nemčija je med ofenzivo Bagration izgubila med 400.000 in 500.000 vojakov, zato velja za najhujši vojaški poraz v nemški zgodovini. Rdeča armada na drugi strani je izgubila »zgolj« 180.000 vojakov. Kakorkoli pomembna je že bila ta poletna ofenziva, vseeno ni pomenila obrata v drugi svetovni vojni. Tretji rajh je bil namreč pogubljen že leto dni poprej, v bitki pri Kursku.

Prebivalci Minska med sprejemom sovjetskih vojakov, julij 1944

Preberite še:

Sovjetski poveljnik, ki se je boril brez rok

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke