Kako so nekdanji interniranci v koncentracijskih taboriščih postali olimpijski prvaki

Na olimpijskih igrah leta 1952 so sovjetski športniki s svojimi dosežki navdušili ves svet. Nihče si ni mogel niti zamisliti, da so bili nekateri med njimi še nekaj let prej napol mrtvi zaporniki v nemških koncentracijskih taboriščih.

Ko so zavezniški vojaki osvobodili nacistična koncentracijska taborišča, so bili nad videnim šokirani: zaporniki so komaj stali na nogah, popolnoma so jim uplahnile mišice. Suhi, izmučeni od lakote, žeje in bolezni so bili na robu smrti.

Nekateri od internirancev pa so ne samo preživeli in se vrnili nazaj v normalno življenje, ampak celo dosegli skoraj nemogoče: samo nekaj let po doživetih grozotah v taboriščih so stopili na športno sceno in premagali najboljše športnike sveta na olimpijskih igrah leta 1952.

Od Buchenwalda do prvega sovjetskega olimpijskega zlata

Ivan Udodov je bil star komaj 17 let, ko ga je leta 1941 nemški okupator poslal v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Ko je taborišče štiri leta kasneje končno zapustil, je tehtal 29 kilogramov in ni mogel hoditi brez pomoči.

Šport je bil sicer del rehabilitacije, ki so mu jo predpisali zdravniki, a kmalu je odkril strast do dvigovanja uteži. Trdo delo Udodova je rodilo rezultate. Že leta 1948 je bil drugi na južnem sovjetskem prvenstvu, tri leta kasneje pa je postal sovjetski državni prvak v najlažji kategoriji (do 56 kg). Takrat so ga povabili v reprezentanco.

Olimpijske igre v Helsinkih leta 1952 so bile za Sovjete sploh prve v zgodovini, Udodov pa je priboril prvo zlato kolajno. Na presenečenje celotnega športnega sveta je premagal iranskega favorita Mahmuda Namdžuja.

Njegov reprezentančni kolega Arkadij Vorobjov je kasneje povedal: »Bili smo ekipa vojnih veteranov. Potreben bo čas, da povojna mladina pride k močem. Čeprav ta čas še ni prišel, so tisti, ki so izkusili lakoto, mraz, rane, izčrpavajoče delo v zaledju in nočne more koncentracijskih taborišč, stopili na štart. Toda vseeno smo bili optimistični. To ni bilo več leto 1950, kaj šele 1946. Moči so se nam povrnile. Zmogli smo si priboriti olimpijsko zlato. Verjeli smo, da bomo v športu izkazali prav toliko poguma, kot smo ga v vojski. Ivan Udodov je bil prvi, ki je priboril zlato kolajno, in njegov uspeh je bil več kot le športna zmaga ...«

Najuspešnejši športnik na OI 1952

Za razliko od Udodova se je Viktor Čukarin začel poklicno ukvarjati s športom že pred drugo svetovno vojno. Pri 19 letih je postal ukrajinski prvak v gimnastiki. A vojna je popolnoma spremenila načrte tega mladega talenta.

Čukarin se je javil v vojsko kot prostovoljec, bil ranjen in zajet. Šel je skozi 17 različnih taborišč za vojne ujetnike. Leta 1945 so ga nacisti skupaj z drugimi zaporniki obsodili na utopitev na odprtem morju, vendar so jih na koncu rešili Britanci.

Po vrnitvi domov je tehtal komaj 40 kilogramov. Njegova mati ga je prepoznala le po brazgotini na obrazu.

Po rehabilitaciji je Čukarin stremel k temu, da nadoknadi izgubljen čas. Že leta 1946 je bil med 20 najboljšimi športniki v Sovjetski zvezi, leta 1948 pa je zmagal na državnem gimnastičnem prvenstvu. Naslednji korak so bile olimpijske igre 1952.

V Helsinkih je takrat 31-letni Čukarin tekmoval s precej mlajšimi športniki, a to zanj ni bila ovira na poti do triumfa. Priboril je štiri zlate in dve srebrni medalji ter s tem postal najuspešnejši športnik olimpijskih iger.

Jekleni živci

Jakov Punkin je preživel koncentracijsko taborišče kot po čudežu. Kot Jud je bil prisiljen skrivati svoje pravo poreklo in se izdajal za muslimana iz Osetije. Moral je skozi več različnih taborišč po vsej Nemčiji in nenehno se je bal, da ga bo kdo izdal. Ob koncu vojne je tehtal 36 kilogramov, bil je oslabel zaradi tifusa in dolgotrajne lakote.

Kakor hitro je mogel, se je vrnil nazaj k rokoborbi, ki jo je začel trenirati že pred vojno. Začela se je neverjetna športna pot. Leta 1947 je zmagal na sovjetskem državnem prvenstvu in bil do olimpijskih iger leta 1952 že trikratni državni prvak.

V Helsinkih je bil Punkin znan kot »strela na parterju«. Osvojil je zlato kolajno v kategoriji do 62 kg, ko je premagal Abdel Aala Ahmeda Rašeda, rokoborca iz Egipta, ki je pred borbo ponosno trdil, da lahko svojega sovjetskega nasprotnika premaga v dveh minutah. Punkin ga je premagal v treh.

Punkinovi športni kolegi so občudovali njegov značaj in hvalili njegove jeklene živce: »Na parterju me nikoli ni strah. Ves svoj strah sem porabil že v koncentracijskih taboriščih,« je izjavil Jakov Punkin.

Preberite še:

Kaj se je zgodilo z objekti olimpijskih iger 1980 v Moskvi? (s fotografijami)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke