Svetovni prvak v dvigovanju uteži, častni mojster športa ZSSR David Rigert, na peti poletni Spartakiadi narodov ZSSR.
Doljagin/SputnikSovjetska Rusija je imela v 20. in 30. letih 20. stoletja precej zapletene odnose s preostalim svetom, kar je vplivalo tudi na šport. Sovjetske zveze do leta 1952 sploh ni bilo na olimpijskih igrah: bodisi je ZSSR ignoriral Mednarodni olimpijski komite bodisi je igre bojkotirala sovjetska država sama iz raznih političnih in ideoloških razlogov.
Pa vendar sovjetski voditelji niso želeli izolirati države pred svetom mednarodnega športa. Pojavila se je ideja, da bi ustanovili lastno, sovjetsko različico olimpijskih iger, ki je dobila ime Spartakiada.
Spartak, vodja velikega upora sužnjev v Rimski republiki, je postal pomemben simbol v sovjetski ideologiji. Po legendarnem liku so poimenovali tovarne, ulice, športne klube in celo otroke. Nemški komunisti si ga slavili še prej in ravno oni so prvi organizirali mednarodna tekmovanja za delavce. Sovjetski zvezi je bila ideja všeč in jo je posvojila.
Leta 1921 je nastal analog Mednarodnega olimpijskega komiteja – Rdeča športna internacionala oziroma Sportintern, ki je reguliral delavski šport po svetu.
Prvo vsezvezno Spartakiado so načrtovali za isto leto kot so potekale devete olimpijske igre v Amsterdamu. Še več, sovjetske igre so se začele isti dan, ko se je zaključila olimpijada – 12. avgusta. Ni šlo za nobeno naključje; svet bo primerjal potek obeh iger, zato so bili Sovjeti odločeni, da bodo njihove sijale bolj.
V Moskvo je prišlo 612 športnikov iz 17 tujih držav, največ iz Nemčije in Finske. Vsi so bili člani delavskih športnih združenj, saj je želela Sovjetska zveza postaviti svoje »proletarske« igre nasproti »buržoazni« olimpijadi.
Spartakiada 1928 je premagala olimpijsko tekmico v številu športov (21 proti 14) in udeležencev (7125 proti 2883).
Pred razpustitvijo organizacije leta 1937 je Sportintern organiziral še nekaj Spartakiad v več mestih, tudi v Oslu, Berlinu in Antwerpnu.
Leta 1952 pa je Sovjetska zveza začela redno sodelovati na olimpijskih igrah, zato se je vloga spartakiade povsem spremenila. Ni več predstavljala socialistične alternative olimpijskim igram, ampak pomembno pripravljalno tekmovanje, ki je testiralo sovjetske športnike pred veliki mednarodnimi tekmovanji.
Prva spartakiada takšnega tipa je potekala leta 1956, dobila je ime Spartakiada narodov ZSSR. Ni bilo več potrebe po konkurenci olimpijskim igram in vabljenju tujih športnikov, po novem so bila to povsem domača tekmovanja, na katerih so tekmovali samo domači sovjetski športniki.
Leta 1962 so organizirali prvo Zimsko spartakiado narodov ZSSR. Tudi zimske igre so potekale na vsake štiri leta, vendar niso sovpadale z olimpijado.
Skoraj vsi športniki iz Sovjetske zveze so tekmovali na sovjetskih spartakiadah. Leta 1967 so igre posvetili 50. obletnici oktobrske revolucije in pridružilo se je rekordno število udeležencev – preko 85 milijonov ljudi, ki je vključevalo tudi amaterske športnike različnih starosti in poklicev – od študentov do učiteljev, zdravnikov in inženirjev. Vsi so se poskušali uvrstiti na glavni del tekmovanja, na katerem je sodelovalo samo nekaj tisoč športnikov.
Ob spartakiadi 1979 se je Sovjetska zveza odločila, da prekine tradicijo in povabi tudi tuje športnike. Naslednje leto je Moskva gostila olimpijske igre in je tako pravzaprav organizirala generalko.
Vrsto let so bile spartakiade med najbolj priljubljenimi športnimi dogodki v Sovjetski zvezi in inkubator bodočih olimpijskih prvakov, vendar so leta 1991 z razpadom države izginile.
Preberite tudi odmevno zgodbo iz hladne vojne v športu: Tri sekunde, ki so pretresle ves svet: Kako je ZSSR vzela ZDA olimpijsko zlato v košarki
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
