Sovjetski poveljnik, ki se je boril brez rok

Založba IZOGIZ
O majorju artileristu brez rok so krožile legende. Mnogi so menili, da gre za izmišljeno osebo, saj je bila njegova zgodba tako neverjetna, da si jo je bilo težko zamisliti v realnosti.

Vasilij Stepanovič Petrov, poveljnik artilerije, ki so mu po hudi poškodbi amputirali obe roki, ni pristal na upokojitev in se je vrnil v samo središče pekla druge svetovne vojne. Vztrajal je, da nadaljuje s poveljevanjem in svoje vojake povede v boj.

Izguba rok

1. oktober 1943 je za artilerijskega kapetana Vasilija Petrova pomenil življenjsko prelomnico. Petrov je poveljeval dvema baterijama v bitki za Dneper. Zahvaljujoč njegovi železni vzdržljivosti so artilerijci odbili štiri sovražnikove napade in uničili štiri tanke ter dva minometa.

A med bojem je havbico, za katero je stal Petrov, zadela granata in mu težko poškodovala obe roki. Ko so Vasilija Stepanoviča nato privedli v vojaško bolnišnico, so zdravniki menili, da zanj ni več upanja.

S posegom so mu nato vseeno uspeli rešiti življenje, a za veliko ceno – amputirati so mu morali obe roki. Za Petrova je nastopilo strašno in težko obdobje.

Znova na fronto

»Prvi mesec in pol v bolnišnici je bil grozen. Ko sem prišel k zavesti, sem občutil tako neznosno bolečino po vsem telesu, da sem začel kričati. Kričal sem, dokler me niso zapustile moči. In nato se je vse ponovilo od znova. Kasneje, ko je bolečina pojenjala in sem dojel vso tragiko stanja, v katerem sem se znašel, se mi je zazdelo, da je življenje izgubilo vsakršen smisel. Duševno trpljenje sem skušal militi s kajenjem, včasih sem pokadil do sto cigaret na dan. ’Kaj se je zgodilo? Zakaj je usoda tako kruta do mene?’ Sem se spraševal, a nisem našel odgovora.«

Na koncu je Vasilij Stepanovič končal svoj notranji boj in sprejel dokončno odločitev. Morda je res izgubil obe roki, ni pa izgubil razsodnosti in sposobnosti poveljevanja. Mora se vrniti na fronto.

Ni hotel ostati v zaledju in je zavrnil ponujen dober položaj sekretarja enega od moskovskih četrtnih komitejev. Prestal je nasprotovanje zdravniške komisije in kadrovikov ter se vrnil v svojo enoto, kjer so ga njegovi tovariši toplo sprejeli.

Petrov ni mogel več streljati ali metati granat, a vedel je, da so njegova odlična bojna usposobljenost in neprecenljive bojne izkušnje nezamenljive za poveljevanje artilerije. In imel je popolnoma prav.

Legendarni brezroki major

Malo pred koncem vojne 27. aprila 1945 je Petrov med hudimi boji osebno povedel svoj bataljon v napad in bil pri tem težko ranjen.

O brezrokem artilerijskem majorju so se na fronti začele širiti legende. Mnogi so menili, da gre za izmišljeno osebo, saj niso mogli verjeti, da bi se kaj takega lahko dogajalo v resnici.

Petrov je bil kar dvakrat odlikovan za heroja Sovjetske zveze, nagrajen z redom Lenina in rdečega prapora, ter po osebnem Stalinovem ukazu dobil stalno mesto v sovjetskih oboroženih silah do konca življenja.

Življenje po vojni

Po koncu druge svetovne vojne pa se boj Petrova ni končal. Stalno je ohranjal in izboljševal svojo fizično formo. Ne glede na stare rane je opravljal več kilometrov dolge pohode in lahko naredil na stotine počepov.

Ne samo to. Petrov je tudi diplomiral in s pomočjo proteze napisal na tisoče strani spominov, ki so izšli v dveh delih pod naslovom Preteklost je z nami.

V 70-ih letih se je takrat že generalpodpolkovnik Petrov spominjal: »Vsak vojak je nagnjen k temu, da verjame v usodo. Tudi sam sem bil prepričan, da je življenja zame konec in se odločil umreti. V bolnišnici to ni bilo mogoče. Nato sem se vrnil nazaj k tovarišem na fronto, da bi umrl na bojišču. A usoda je hotela drugače.«

Petrov je svoje življenje neločljivo povezal z vojsko, kjer je ostal do konca življenja, in zasedal različne položaje v artilerijskih in raketnih enotah. Tudi po razpadu Sovjetske zveze je ohranil svoje mesto v vojski – po novem v oboroženih silah Ukrajine. Vasilij Stepanovič Petrov je umrl v Kijevu leta 2003 v 81. letu starosti.

Preberite še:

Maksim Pasar: Najstniški ostrostrelec, ki je v Stalingradu pokončal 237 sovražnikovih vojakov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke