Naj vam predstavimo junaka Ruske federacije Maksima Aleksandroviča Pasarja, ki je med drugo svetovno vojno ubil 237 sovražnikovih vojakov in častnikov. Maksim se je rodil 30. avgusta 1923 na ruskem Daljnem vzhodu v vasi Nižni Katar (Habarovski okraj), kjer se je tudi izobraževal. Že od malih nog je z očetom hodil na lov, kar je sicer pogosta tradicija tamkajšnjih Nanajcev.
Ko je izbruhnila vojna, je ta bister mladenič, ki je takrat štel še nepolnih 18 let, prostovoljno vstopil v vrste Rdeče armade za obrambo domovine. S skupino prostovoljcev je pristal v enotah severozahodne fronte in s svojim veščim rokovanjem z orožjem kmalu pritegnil pozornost oficirjev, ki so ga nato poslali na usposabljanje za ostrostrelce. Maja 1942 je zaključil usposabljanje in bil takoj poslan na fronto, kjer je v relativno kratkem času likvidiral 21 okupatorjevih vojakov.
V začetku julija 1942 je njegova matična enota postala 117. pehotni polk, ki je deloval v sklopu 23. pehotne divizije Rdeče armade.
Na podlagi pričevanj s fronte je bil Maksim eden od najkoristnejših ostrostrelcev Rdeče armade v času prelomne faze bitke pri Stalingradu. Po poročilih s terena je Pasar v stalingrajskem labirintu ulic in ruševin ubil preko 200 nasprotnikovih vojakov in oficirjev. Njegovi uspehi so načenjali bojno moralo nemških vojakov do te mere, da so Nemci na njegovo glavo razpisali nagrado v višini 100.000 takratnih Reichsmark.
Poveljstvo Rdeče armade je nato sprejelo odločitev, da tega sposobnega posameznika izkoristijo za prenos znanja na nove borce, ki so izkazovali talent za ostrostrelce. V času med spopadi je v svojem polku opravljal delo inštruktorja in njegovo delo je obrodilo sadove: samo ostrostrelci 117. polka so skupno uničili 775 sovražnih ciljev. O Pasarjevem pristopu k usposabljanju in taktiki uporabe ostrostrelcev v formaciji so pisali v vojaških novicah posebnega glasila 23. pehotne divizije. Omenjena divizija je bila sicer ena od najkakovostnejših formacij Rdeče armade in bila večino časa trajanja vojne v neposrednem stiku s sovražnikom.
Konec leta 1942 je bil v hudi borbi s številčno močnejšimi nemškimi enotami Pasar ranjen, vendar je nadaljeval z bojem ne glede na poškodbe. Mesec dni kasneje, 22. januarja 1943, je sodeloval v operaciji v okolici kraja Pesčanka, kjer je zagotavljal podporo pehotnim enotam 117. polka. V nekem trenutku so se borci njegovega polka znašli pod streli vkopanih nemških mitraljezcev. Da bi enoto izvlekli iz nevarne situacije in ponovno vzpostavili dinamiko napada, so angažirali Maksima in njegove ostrostrelce.
Pasar se je uspel sovražniku približati na vsega 100 metrov, od koder je nato s primernega zaklona uničil dva nemška mitraljezna položaja in pokončal njuni ekipi ter na ta način ponovno sprostil ofenzivno pot svojemu polku.
Med uničevanjem mitraljeznih gnezd pa so Nemci proti Pasarjevemu položaju usmerili vse, kar so imeli na voljo, in tako se je na mladega ostrostrelca usul silovit ogenj iz mitraljezov, protiletalskih topov in artilerije. Pasar je bil takrat smrtno ranjen, kmalu je podlegel poškodbam.
Slavnega ostrostrelca Rdeče armade so pokopali v skupni grobnici padlih borcev. Spomenik, ki so ga postavili njim v čast, stoji sredi trga v kraju Gorodišje v Volgograjski regiji. Maksim Pasar je padel še pred svojim 20. rojstnim dnem.
Odlikovali so ga z vojaškimi priznanji Rdeče armade, po ukazu trenutnega ruskega predsednika Vladimirja Putina pa je leta 2010 posthumno prejel tudi naziv heroja Ruske federacije.
Na zahtevo Pasarjeve družine je bilo odlikovanje zlate zvezde oddano Habarovskemu muzeju.
Danes nosi ime mladega ostrostrelca kulturni dom v njegovem domačem kraju. Po njem so poimenovali tudi eno od ulic v Volgogradu (nekdanjem Stalingradu), na njegovi rojstni hiši pa je nameščena spominska plošča.
Preberite še:
Gospa Smrt in Nevidna groza: tri sovjetske ženske ostrostrelke
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
