Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil Zinovij Kolobanov že izkušen vojak, saj se je boril že v vojni s Finsko med letoma 1939 in 1940, kjer se je kar trikrat uspešno rešil iz gorečega tanka.
Leta 1941 je Kolobanov med nemškim napadom na Leningrad poveljeval tankovski enoti. Blizu vasi Voskovci je njegova enota dobila ukaz, da brani cesto, ki vodi do kraja Krasnogvardejsk, 41 km pred Leningradom. S samo petimi tanki KV-1 (ki jih je imel na voljo), je Kolobanov enoto pomaknil na pomembno križišče, kjer je dvema tankoma ukazal blokirati cesto. Medtem je svoj tank strateško parkiral 300 m stran in ga vkopal.
Ob približevanju nemških tankov je bilo vzdušje med vojaki sproščeno, nekateri so celo sedeli na kupolah z odprtimi loputami. Več kot očitno niso pričakovali vkopanega Kolobanovega tanka. Andrej Usov, glavni strelec, je uničil prvi in zadnji tank v nemški koloni sestavljeni iz 22 oklepnih vozil, s čimer je učinkovito ustavil njihov prodor po ozki cesti, ki so jo obdajala močvirja. Preostanek nemških tankov je bil postavljen pred Kolobanova kot tarče na strelišču.
Med spopadom je prišlo do eksplozije streliva na nekaterih nemških tankih, medtem ko so drugi zabredli v močvirje in začeli streljati na vse strani. Na srečo so se sovjetski tanki KV-1 izkazali kot izjemno trpežni. Po spopadu je bilo na tanku Kolobanova več kot 100 sledi zadetkov, od katerih niti eden ni prebil oklepa. Samo posadka Kolobanova je uničila 22 nemških tankov, celotna njegova enota skupaj pa 48, kar je popolnoma ustavilo nemške sile.
Kmalu po svoji najslavnejši bitki je bil Zinovij Kolobanov hudo ranjen in je okreval šele leta 1945. Do svoje smrti leta 1994 je živel v Minsku. Njegova zmaga v bitki je bila tako izjemna, da mnogi zgodbi niti niso verjeli. Ko je beloruska televizija v sedemdesetih letih želela posneti dokumentarec, so nadrejeni projekt zavrnili kot preveč absurden.
Semjon Nomokonov se je rodil v Sibiriji in je pripadal ljudstvu Evenkov. Z lovom se je ukvarjal že od otroštva in posledično razvil izjemno ostrino vida, zaradi česar je dobil vzdevek »Sokolje oko«. Svojo vojaško službo je začel kot član sanitetne službe. Nekoč, ko je z bojišča nosil ranjenega vojaka, je opazil, da vanj meri nemški ostrostrelec. Zgrabil je najbližje orožje in ga ubil skoraj brez merjenja, s čimer se je začela njegova ostrostrelska kariera.
Nomokonov je bil skupno ranjen šestkrat. Ubil je 368 sovražnih vojakov, vključno z enim generalmajorjem. Njegovi dosežki so postali kmalu znani, Nemci pa so ga imenovali »Šaman iz tajge«. Pogosto je na misijah uporabljal ogledala, da je z njimi zmedel sovražnika, za krinko pa se je posluževal praznih čelad na kolih. Nihče se ni znal zamaskirati bolje od njega.
Zadetke si je označeval z delanjem zarez v svoji pipi, pogosto pa je uporabljal kar navadno puško brez optike. »Marsikdo bi z lahkoto pomislil, da Nomokonov uporablja neko temno silo,« je o njem zapisal nek novinar.
Ivan Sereda je bil junija 1941 star komaj 22 let. Kot mnogi Ukrajinci je rad dobro jedel in dobro kuhal in je pred izbruhom vojne diplomiral na živilski šoli. Sereda je navdušeno odšel na fronto, kjer je primanjkovalo kuharjev, ki bi znali kuhati zdravo hrano za vojake. Ostal je v zaledju in upravljal vojaško kuhinjo.
Nekega dne je bil njegov polk poslan na frontno linijo pri Daugavpilsu v Latviji. Za hrbtom sovjetskih enot v bližini kuhinje, ki jo je upravljal Seredov sta se pojavila dva sovražnikova tanka. Sereda je hitro reagiral in se skril skupaj z vojaškimi konji v gozdu. Edino orožje, ki ga je imel, je bila sekira in stara puška. Eden od tankov je napredoval, drugi pa se je ustavil neposredno zraven kuhinje.
Tankovska posadka je nato začela zapuščati tank, vojaki so želeli zapleniti kuhinjo in po možnosti »ujeti« še kak topel obrok. Seveda pri tem niso računali z Ivanom, ki je pridrvel iz skrivališča s sekiro v roki in šokirane vojake prisilil, da so zlezli nazaj v tank in začeli streljati nanj iz mitraljeza. Vendar je bilo vse skupaj zaman, saj je Sereda medtem že sam zlezel na tank in zamahnil po cevi mitraljeza, s čimer ga je onesposobil. Nato je »prevzel povelje« nad svojimi vojaki (ki jih v resnici ni bilo tam) in se zadrl, naj napadejo tank z granatami, medtem ko je po njem tolkel s svojo sekiro.
Ko so preplašeni Nemci zapuščali tank jim je Sereda sledil s puško, vse dokler se njegovi soborci niso zares vrnili. Kasneje je prejel najvišje vojaško odlikovanje heroja Sovjetske zveze in red Lenina. Njegove kuharske sposobnosti zagotovo niso bile razlog za to …
Dmitrij Ovčarenko, kmet iz Luganske regije, ni bil posebno blesteč učenec, saj je zaključil samo pet razredov osnovne šole. Narava ga je na drugi strani nagradila s precejšnjo fizično močjo. Ko je bil v prvih dneh vojne ranjen, so ga poslali v logistični polk, kjer je dobil nalogo zagotavljanja zalog hrane in streliva.
13. julija 1941 med prevozom zalog, ga je nepričakovano prestregla nemška patrulja 50 vojakov in 3 častnikov. Odvzeli so mu orožje in ga začeli zasliševati. Ovčarenko je nato nenadoma pograbil sekiro, skrito pod senom in v trenutku obglavil enega izmed častnikov. V naslednjih nekaj sekundah, medtem ko so preostali Nemci šokirano primrznili k tlom, je odvrgel tri granate in pri tem ubil 20 vojakov, medtem ko so se preostali razbežali. Ovčarenko je uspel ubiti še enega izmed častnikov (ki ga je obglavil s taisto sekiro). Da bi dokazal svoje dejanje, je kot dokaz pobral dokumente, ki so jih za sabo pustili Nemci.
Kmalu zatem je bil Dmitrij nagrajen z odlikovanjem heroja Sovjetske zveze in poslan v enoto mitraljezcev. Na žalost ni dočakal zadnje bitke nad nacisti, saj je bil kmalu leta 1945 ubit v boju na Madžarskem.
Ljudmila Pavličenko velja za eno najuspešnejših ostrostrelk (ostrostrelcev na splošno) v zgodovini. Ameriški novinarji so ji nadeli nadimek »Gospa smrt«, doma v Sovjetski zvezi pa njenega imena niso povezovali s smrtjo pač pa z maščevanjem.
Pavličenkova je pred vojno študirala zgodovino in ob izbruhu vojne že končala svoje diplomsko delo, vendar je kljub temu prostovoljno vstopila v vojsko. Že med študijem je obiskovala ostrostrelske tečaje, v prvih letih vojne pa je spoznala ostrostrelca Leonida, s katerim sta se želela poročiti. Leonid je bil kmalu zatem smrtno ranjen, Pavličenkova pa je morala njegovo mrtvo telo odnesti z bojišča.
Nato se je začelo maščevanje – do junija 1941 je pokončala že 309 sovražnih vojakov. Eden njenih najdaljših ostrostrelskih dvobojev je bil proti Nemcu, ki je do takrat že ubil dva njena tovariša. Dvoboj je trajal cel dan, Pavličenkova in nemški ostrostrelec pa sta čakala na primeren trenutek za razkritje in usodni strel.
Ko sta se po 24 urah že popolnoma izčrpana vendarle našla na bojišču, je bila ona hitrejša. Ob pregledu ubitega ostrostrelca je našla zapiske, ki so potrjevali, da je njen padli nasprotnik do takrat ubil že več kot 400 sovjetskih in zavezniških vojakov.
Junija 1942 je bila sovjetska ostrostrelka ranjena. Po okrevanju so jo poslali v ZDA na diplomatsko in propagandno misijo v okviru katere je s predsednikom Rooseveltom potovala po vsej državi in sosednji Kanadi.
»Stara sem komaj 25, pa sem že ubila 309 fašističnih zavojevalcev. Ali ne menite, gospodje, da se že predolgo skrivate za mojim hrbtom?« je izjavila v svojem znamenitem govoru v Chicagu. Pavličenkova je tako navdušila Američane, da je legenda ljudske glasbe Woody Guthrie napisal celo pesem v njeno čast. »Miss Pavlichenko« in verz »Tristo nacistov je padlo pod tvojimi streli« sta postala svetovno znana.
Vas zanima, kaj so o vojakih Rdeče armade menili Nemci v času druge svetovne vojne? Kliknite tukaj!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
