Knez Aleksander Nevski je eden glavnih likov ruske zgodovine. Pred nekaj leti so gledalci ruske televizijske oddaje Ime Rusije izbirali med 500 zgodovinskimi osebnostmi in za najpomembnejšo rusko zgodovinsko osebnost izbrali prav njega – z dobrim razlogom.
Ruski knez iz 13. stoletja, ki je bil kasneje posvečen s strani pravoslavne cerkve, je deloma postal tako priljubljen tudi zaradi filma Sergeja Ejzenštejna v poznih 30. letih, v katerem parafrazira besede iz Nove zaveze: »Kdor pride nad nas z mečem, bo tudi končal pod njim!« Te besede so v luči takratnega političnega dogajanja močno odmevale po vsej Sovjetski zvezi. Osrednji dogodek v filmu je boj Nevskega s tevtonskimi vitezi v bitki na Čudskem jezeru leta 1242.
Nevski je uspel odbiti tako napad tevtonskega viteškega reda na srednjeveško Rusijo kot tudi predhodne agresivne poskuse Švedov. »Te bitke so bile prelomne za ohranitev idealov pravoslavne cerkve,« pravi zgodovinar Igor Danilevski, ki poudarja, da je bil glavni cilj napadalcev širitev katolicizma, ne pa pridobivanje ozemlja. Kot voditelja, ki je uspel ohraniti pravoslavno vero, so ga slavili tako v cerkvenih kot posvetnih krogih.
»Nobena vladarska dinastija ni vzniknila na tako čudežen način kot dinastija Romanovih. Že na samem začetku je bil to podvig iz velike ljubezni. Najnižji in najbolj ubogi podanik v državi je žrtvoval svoje življenje, da bi ga dal carju. Ta žrtev je carja neločljivo povezala s podaniki,« je v 19. stoletju o Ivanu Susaninu pisal Nikolaj Gogolj.
Susaninovo herojsko dejanje se je odvilo leta 1613 med t. i. obdobjem zmede (smutnoe vremja). Država je zapadla v politični kaos, kar so izkoristili sosednji Poljaki, ki so začeli aktivno intervenirati v notranjepolitične zadeve Moskve in za nekaj časa celo zasedli Kremelj. Leta 1613 pa so Rusi Poljake pregnali iz Moskve in izvolili svojega naslednjega carja, Mihaila Romanova, ustanovitelja nove vladarske dinastije, ki se je moral s svojo materjo skrivati pred sovražniki na neki posesti blizu Kostrome.
V državi je še vedno vladal kaos, posamezni regimenti poljsko-litovske vojske pa so se še vedno potikali naokoli, da bi našli novega carja. Vojaki so nekoč naleteli na nekega domačina in ga prisilili, da jim pokaže pot do kraja, kjer naj bi se skrival car. Ta domačin je bil Susanin, ki je sovražnike namenoma zvedel na napačno pot. Svojo ukano je plačal z življenjem.
Junaški lik Susanina je bil kasneje upodobljen v dramskih igrah Mihaila Glinke, a kljub temu imamo le malo zanesljivih informacij o Susaninovem življenju. Tako malo, da nekateri dvomijo celo v njegov dejanski obstoj. A vendarle obstajajo dokumenti iz leta 1619, ki pričajo o tem, da je car Mihail v zahvalo Susaninovim sorodnikom podelil določene privilegije in s tem potrdil njegovo dejanje.
Ljudmila Pavličenko je bila najbolj smrtonosna ostrostrelka v drugi svetovni vojni. Omenjena je v pesmih in filmih, njena podoba pa se je dvakrat pojavila tudi na sovjetskih znamkah. Tuji novinarji so ji nadeli vzdevek Gospa Smrt (Lady Death), saj je na njenem seznamu ubitih sovražnikov pristalo 309 nemških vojakov. Zgodovinarji menijo, da je na seznamu tudi nekaj najboljših nemških ostrostrelcev, ki so bili poslani prav za to, da jo najdejo in likvidirajo. Za 36 le-teh je bila to zadnja misija.
Med brutalnimi boji pa je pogumna ostrostrelka našla tudi čas za ljubezen. Pavličenko je na bojišču spoznala nekega soborca, prav tako ostrostrelca, s katerim sta se nameravala poročiti. A zaročenec je bil težko ranjen v boju in je kmalu zatem umrl v bolnišnici.
Kasneje je bila ranjena tudi ona, zato so jo premestili v zaledje. Nato je odpotovala v ZDA kot članica sovjetske mladinske delegacije, kjer je spoznala ameriškega predsednika Franklina Roosevelta in njegovo ženo Eleanor, s katero se je odpravila na turnejo po vsej državi. Po obisku je ameriški glasbenik Woody Guthrie v njeno čast napisal pesem Miss Pavlichenko. Leta 1943 je prejela odlikovanje Heroj Sovjetske zveze.
Ta oskrbnik helikopterske ploščadi iz odročne vasice sredi tajge je postal znan leta 2010, ko je rešil 91 potnikov pokvarjenega letala. Ti se lahko zahvalijo samo Sotnikovi vztrajnosti, njegovemu čutu za dolžnost in delovni disciplini, da so preživeli. Sotnikov je namreč na lastno pobudo 12 let skrbel za zapuščeno letališče, ki zadnjih 7 let pred nesrečo ni bilo več niti označeno na zemljevidih.
Letališče je prišlo tistega dne še kako prav potniškemu letalu Tu-154, ki je bilo prisiljeno izvesti zasilni pristanek, ko je popolnoma odpovedala vsa elektronika na krovu, goriva pa je ostalo samo še za 30 minut leta. Najti primerno čistino sredi neskončne tajge je bilo enako čudežu.
Kot je kasneje povedal Sotnikov, »pilot ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal pristajalno stezo z vsemi potrebnimi talnimi in stranskimi označbami«. Kljub kratkemu pristajališču je bil pristanek uspešen. »Bilo je tako hitro, da se je vnela guma na kolesih. Letalo se je ustavilo šele potem, ko je za 160 metrov prekoračilo rob steze,« je dodal. Na srečo so vsi na krovu ostali nepoškodovani, junaški oskrbnik letališča pa je bil nagrajen z medaljo.
Preberite še:
Slovanska Liga pravičnih: Junaki ruske folklore
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
