Strelci Vorošilova: Zakaj so Sovjeti imeli najboljše ostrostrelce?

City News Moskva/Global Look Press
Med drugo svetovno vojno je vsaka od udeleženih strani izstopala na določenih vojaških področjih, kjer je bila močnejša in naprednejša od nasprotnika. V prvi fazi napada na ZSSR so bili Nemci naprednejši v mnogih aspektih, toda v enem so zaostajali za Sovjeti vse od samega začetka do konca vojne – ostrostrelcih.

Mnogi ste že slišali za Vasilija Zajceva, Ljudmilo Pavličenko, Ivana Sidorenka in mnoge druge sovjetske ostrostrelske ase, ki so v času svojega služenja v vojni vsak posebej pokončali za cel bataljon sovražnikove pehote. Če pogledamo seznam petdesetih najboljših ostrostrelcev druge svetovne vojne, je na njem preko štirideset pripadnikov Rdeče armade. Za vsakim od teh uspehov je svoja zgodba, posebna zgodba pa stoji tudi za tolikšnim številom asov. Ta sega v predvojno zgodovino Sovjetske zveze, v zgodnja trideseta leta 20. stoletja.

Glede na to, da je bila Sovjetska zveza z vseh strani obkrožena s potencialnimi sovražniki zaradi socialističnega sistema, ki ga je gradila, je koncept oboroženega prebivalstva, ideal skoraj vseh revolucionarnih družb, začenjal dajati svoje rezultate v praksi.

Potencialnemu napadu posameznih ali združenih sil intervencionistov se je morala znati zoperstaviti ogromna množica državljanov, ki so opravili vsaj osnovno pehotno usposabljanje ali rokovanje z orožjem. V ta načrt so Sovjeti vložili ogromno materialnih in propagandnih sredstev. Glavni del življenja civilistov, ki so se pripravljali na vojno, se je odvijal v okviru organizacije, osnovane leta 1927 na predlog narodnega komisarja za vojaško-pomorske zadeve Klimenta Vorošilova – Organizacije za razvoj obrambe, letalstva in kemije ZSSR ali OSOAVIAHIM SSSR.

Narodni komisar (narkom) za obrambo Kliment Vorošilov s komsomolkami (1. oktobra, 1935)

29. oktobra 1932 je bil v okviru organizacije uveden status »Vorošilovskega strelca«, decembra istega leta pa je bila izdana značka, ki so jo podeljevali najbolj natančnim strelcem. S tem je bil postavljen temelj množičnega gibanja, ki je ustvarilo na tisoče ostrostrelcev.

Očitno je, da naziv statusa izhaja iz imena Vorošilova. Priljubljena zgodba o tem nazivu pravi, da je Vorošilov leta 1932 ob obisku strelcev vzel revolver enega od kandidatov in zadel 59 krogov na tarči. Po tem naj bi izjavil, da »ni slabega orožja, so samo slabi strelci«.

To izjavo so natisnili v glasilih Rdeče armade in tako je postala znana in priljubljena po vsej Sovjetski zvezi. Organizacija je vključevala tudi šolsko mladino. Uvedene so bile stopnje z nagradami. Fantom in dekletom med 12. in 15. letom starosti so podeljevali značke »mladi Vorošilovski strelec/strelka« in število teh »strelcev« se je sčasoma precej povečalo.

Osnovno teoretsko usposabljanje strelcev

Leta 1934 je bil v Baumanski četrti v Moskvi odprt klub Vorošilovskih strelcev. Taisti klub je zastopal Sovjetsko zvezo na mednarodnem tekmovanju v streljanju, kjer je v finalu premagal ameriški strelski klub iz Portsmoutha z veliko razliko. Na prvem Vsezveznem tekmovanju pionirjev in učencev je med strelci prvo mesto zasedla ekipa iz Moskve. Enota mladih strelcev, sestavljena iz odličnjakov šole Baumanske četrti, je sodelovala na paradi ob 19. obletnici oktobrske revolucije. Leta 1936 so spremenili pravila podeljevanja značk »mladim strelcem«, ki so jih od takrat naprej prejemali mladi med 13. in 16. letom starosti, medtem ko so za značko druge stopnje precej dvignili kriterije in to izključno za strelno orožje.

Norma, ki jo je moral doseči »mladi ostrostrelec«, je zahtevala:

1. da pozna vse dele malokalibrske puške domače proizvodnje,
2. da pozna njene lastnosti in učinkovitost delovanja na posameznih razdaljah,
3. da zna gledati skozi daljnogled in korigirati napravo,
4. da pozna metode maskiranja in zna izbrati pravilno mesto za opazovanje,
5. da zna izmeriti razdaljo s pomočjo kotomera z odstopanjem za največ 10 odstotkov
itd.

Naziv mladega ostrostrelca so lahko dobili kandidati do največ 17. leta starosti. Kriteriji, ki so jih morali izpolnjevati, so bili za to starost precej visoki, razlika v številu značk pa je jasno izkazovala težavnost pridobivanja druge stopnje: Leta 1935 je bilo z nazivom »mladi strelec« nagrajenih 900.000 posameznikov, medtem ko je značko »druge stopnje« prejelo samo 4.706 strelcev. Skupno število ljudi, nagrajenih z eno ali drugo značko, pa je pred vojno znašalo 6 do 9 milijonov.

Prsna značka Vorošilovskih strelcev

Takšen sistem je omogočal milijonom, da se seznanijo z umetnostjo streljanja, od osnovnega do vrhunskega rokovanja z orožjem. Ustvaril je ogromno bazo za selekcijo, kar je prišlo do izraza kasneje med vojno. V okviru organizacije so se usposabljali vsi deli prebivalstva, od učencev do delavcev in delavk v tovarnah, od osnovnošolcev do srednješolcev. Družba se je tako mimo klasičnega vojaškega usposabljanja militarizirala in pripravljala na bodoče dogajanje.

Za pripravo članka so bili uporabljeni naslednji viri:

L. M. Tolubajev, M. D. Pavlov. Mladi Vorošilovci: Spomini. Moskva, Kujbišev, 1935
M. Kaplun, J. Kozan, E. Lihtenštejn. Generacija zmagovalcev: Zbornik. M.: ONTI, 1936

Preberite še:

Sovjetska operacija Bagration: Najhujši nemški poraz vseh časov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke