Kako se je ruska deklica Katja sestala z Reaganom ter poskušala pomiriti ZSSR in ZDA

V 80. letih 20. stoletja so bili odnosi med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike skorajda kritični. Oboroževalna tekma je dosegla svoj vrhunec, v Evropi sta velesili ena proti drugi uperili na stotine jedrskih raket, predsednik ZDA Ronald Reagan pa je Sovjetsko zvezo odkrito razglašal za »imperij zla«. Zdelo se je, da utegne vsak hip izbruhniti vojna gromozanskih razsežnosti.

Med ljudmi, ki so pomagali taliti led med Moskvo in Washingtonom, je bila denimo desetletna Američanka Samantha Smith, ki je napisala iskreno pismo generalnemu sekretarju Juriju Andropovu in ga v njem vprašala: »Boste glasovali za vojno ali ne?« Pismo je pritegnilo svetovno pozornost, Andropov pa ji je odgovoril, da si v Sovjetski zvezi nihče ne želi vojne, in jo povabil na obisk. Povabilo je sprejela in ves svet je spremljal njeno potovanje s svojimi starši po ZSSR. Samantha je prišla do sklepa, da v Sovjetski zvezi živijo dobri in miroljubni ljudje, našla je veliko dobrih prijateljev. Njen otroški idealizem pa je postal globalni simbol upanja v boljši jutri.

Žal je Samantha samo dve leti po svojem potovanju umrla v letalski nesreči, to je bilo leta 1985. A kmalu za njo je postala znana še ena deklica, »ambasadorka miru« Katja Ličeva iz Sovjetske zveze. Bila je priljubljena, a dejstvo je, da so jo oboževali veliko manj kot Samantho.

Zakaj v Sovjetski zvezi niso marali Katje Ličeve?

Ko je Katja leta 1986 prvič odpotovala v ZDA, so se pojavile govorice, da je bila ona sorodnica zunanjega ministra Andreja Gromika in da sploh ne govori angleško. »Veliko greznice so zlili po Katji, sploh v zadnjih nekaj letih. Mislim, da povsem neupravičeno,« je v 80-ih komentirala novinarka tiskovne agencije TASS Ljubov Mihajlovna.

Sama ideja o potovanju Katje v ZDA ni bila sovjetska, ampak ameriška. Po tem, ko je Samantha Smith skupaj z očetom umrla v letalski nesreči, je njena mama Jane s svojo organizacijo Otroci kot mirovniki predlagala Sovjetski zvezi, da pošlje na potovanje po ZDA eno sovjetsko šolarko, da bi se tako nadaljevalo Samanthino poslanstvo.

V SZ je bila organizirana avdicija, na katero se je prijavilo okoli 6000 deklic, izmed prijavljenih pa je bila izbrana ravno Katja Ličeva. Danes vemo, da Katja ni imela sorodnikov v partiji. Njeni starši so bili znanstveniki, medtem ko je ona obiskovala posebno ameriško šolo v Moskvi. Poleg tega je imela Katja že velike igralske izkušnje, saj je nastopila v treh filmih.

Pomembna je bila tudi zunanjost izbrane deklice: Katja Ličeva s svetlimi lasmi in modrimi očmi bi morala biti všeč Američanom.

Katjino srečanje z Reaganom

Med Katjinim obiskom v ZDA so sovjetski mediji objavljali odlomke iz njenega dnevnika, na podlagi katerih je pozneje nastal zbornik Govori Katja Ličeva. Takole je na primer opisala srečanje s predsednikom ZDA:

»Čez nekaj minut se je pojavil gospod Reagan, mi podal roko in rekel, da je zelo vesel, da me vidi v Beli hiši. Dala sem mu igračko in mu pojasnila, da so jo naredili sovjetski otroci, ki si, enako kot preostanek sveta, želijo mir. Gospod Reagan je odgovoril, da čeprav ni več otrok, tudi on sanja o miru. Obljubil mi je, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da na Zemlji ne bo več jedrskega orožja.«

»Mami in meni je zaželel prijetno potovanje in rekel, da nama zavida, ker sva maloprej bila v cirkusu, on pa nima časa, da bi šel tja.«

Prvič v McDonaldsu

Ko so deklico pripeljali v McDonald's, je vzhičenost novinarjev doseglo neverjetne razsežnosti. Sovjetska deklica, ki v Ameriki je Big Mac in pomfrit, je sprožila senzacijo, ki ni bila nič manjša od njenega srečanja z Reaganom.

»Tisti dan smo kosili v restavraciji McDonald's. Že prej sem slišala, da je to znano podjetje, ki ima restavracije. Na vhodu naju je pričakal nasmejan klovn z ogromno rdečo lasuljo. Najprej se mi je zdelo, kot da sem prišla v cirkus. Ampak izkazalo se je, da je vse zelo okusno. Prinesli so nama zelo privlačen sendvič, ki se imenuje Big Mac, in hrustljave krompirčke. Vsakič, ko sem hotela ugrizniti v sendvič, ko sem ga približala k ustom, so se začeli glasno škljocanje fotoaparatov in bliskavice. Nemogoče je bilo jesti z užitkom.«

V Sovjetski zvezi si McDonaldsa niso znali niti predstavljati. Kralj hitre prehrane je svoj prvi lokal v Moskvi odprl šele štiri leta po Katjinem obisku v ZDA. V prvih mesecih obstoja je bil prvi sovjetski McDonald's svojevrstno romarsko središče, pred katerim je bila vedno neskončna vrsta.

Ogorčena nad filmom Rocky IV

Katja je imela tudi negativne vtise s potovanja po ZDA. Najbolj jo je šokiral film Rocky IV, v katerem se glavni junak Sylvester Stallone v ringu bori proti nečloveškemu sovjetskemu boksarju (igra ga Dolph Lundgren). V svojih beležkah je zapisala: »Ko je v ringu ubil ameriškega športnika – črnca, sem stekla v spalnico, se vrgla na posteljo in zajokala. Prizadelo me je, da ta film tako lažno in okrutno prikazuje našo državo.«

»Naslednji dan sem v enem televizijskem intervjuju rekla: 'V filmu Rocky IV, ki ga prikazujejo na ameriški televiziji, ni niti kančka resnice o Sovjetski zvezi. Sovjetski ljudje niso takšni. Sram me je za odrasle, ki so naredili takšen film.«

Njene izjave so povzročile pravi vihar v ameriških medijih. »V tem filmu ni nesprejemljiv spopad med likoma, ampak stalen in nepopustljiv pritisk na občinstvo, da naj prezira, žali in ponižuje ruski narod in njegovo vlado,« je zapisala Carol Basset iz Chicago Tribunea, ki je priznala, da ima Katja prav.

Epilog

Nekaj časa po vrnitvi iz ZDA je Katja v Sovjetski zvezi vzbujala veliko zanimanje. Vse je zanimalo, kako izgleda Amerika, kaj tam jedo, kako se oblačijo, kaj berejo. Katja je sodelovala pri družabnih dogodkih v Sovjetski zvezi, prejemala je premnoge vreče s pismi, o njej so si ljudje govorili anekdote, zaradi preveč obveznosti pa se sploh ni več mogla družiti s svojimi vrstniki.

Mogoče sta se prav zato Katja in njena družina odločili, da imata dovolj pozornosti medijev. Kmalu zatem je Katjino ime izginilo iz sovjetske kronike. Z mamo sta odšli v Francijo, tam je študirala na Sorboni, zaključila študij ekonomije in prava ter tam dolgo delala. Leta 2000 se je vrnila v Rusijo. Danes z novinarji sploh ne komunicira. Že kot otrok je doživela več kot dovolj medijske pozornosti.

Poglejte še: Fotografije, ki pri Rusih budijo nostalgijo po osemdesetih