Franz Roubaud, Živi most, 1892
commons.wikimedia.orgPerzijski šah Fath Ali se nikakor ni mogel sprijazniti s kurekčajskim mirovnim sporazumom, po katerem je Karabaško jezero pripadlo Rusiji, ki so ga podpisali 14. maja 1805. Odločil se je, da bo izgubljeno ozemlje vrnil Perziji in izkoristil priložnost, ko je bila Rusija zaposlena z vojno proti Franciji, in je glavnina ruske vojske bila v Evropi.
Perzijska vojska je štela okoli 20 tisoč mož in pod poveljstvom prestolonaslednika Abasa Mirze prečkala reko Araks. Mejo je branil 17. lovski polk Lisanjeviča, ki se ni mogel zoperstaviti močni sili nasprotnika, zato so se umaknili v kraj Šuše. Takrat se je glavni poveljnik ruskih sil na Kavkazu knez Cicijanov odločil, da sovražniku nasproti pošlje odred polkovnika Pavla Karjagina.
3. julija 1805 je 493 vojakov in častnikov z dvema topovoma krenilo proti mestu Suše. Tja so prispeli 6. julija in naleteli na velik odred perzijskega poveljnika Pir Kuli kana. Ruske enote so se postavile v pravokotno formacijo in se začele pripravljati na obrambo.
Karjagin je poslal poziv Lisanjeviču, da mu pride na pomoč, a ta poziva ni mogel izpolniti. Ob 18. uri so Perzijci začeli z napadom na ruski tabor, ki je trajal vse do polnoči. Ob zori so ponovno napadli. Nekajkrat so Karjaginu predlagali, da se preda, a on je to vsakič zavrnil. Ker pa so mu zaloge streliva in hrane kopnele, se je odločil za neverjetno potezo – prebiti se skozi perzijske položaje do trdnjave Muhrat, ki je ni zasedala nobena stran.
Preboj se je začel 7. julija ob 22. uri zvečer. Glavna težava je bila spraviti do trdnjave oba topova po strmem terenu, polnem jarkov. Po eni različici zgodbe so vojaki vzpostavili živi most, da so z lastnimi telesi, da so pretovorili enega izmed topov. Po drugi različici so most naredili iz pušk, ki so jih od spodaj podprli z rokami. En top so uspeli pretovoriti, drugega pa med tem poskusom izgubili, pri čemer je tragično umrl vojak Gavrila Sidorov. Slikar Franz Roubaud je očitno sprejel prvo različico, o čemer priča slika Živi most. Perzijci so za njimi poslali konjenico, da bi zasedla trdnjavo pred Rusi, vendar so ti uspeli odbiti napad. Preostali odred Karjagina je vstopil v trdnjavo in tam utrdil svoj položaj.
Ko je knez Cicijanov prejel poročilo Karjagina, je takoj zbral okrepitve, sestavljene iz 2.000 mož in desetih topov, ter jih poslal na pomoč Karjaginu. Ko je ta izvedel, da je Cicijanov odred prispel v bližino trdnjave, se je ponoči s preostalim delom svoje skupine prebil na plano in se srečal z okrepitvami v vasi Murdakerete. Za ta podvig so Pavla Karjagina odlikovali z zlato sabljo z napisom »za hrabrost«. Nagrajeni so bili tudi vsi ostali častniki in vojaki, Gavrili Sidorovu, ki je umrl pod težo topa, pa so postavili doprsni kip.
Preberite še:
Najtežja ruska osvajanja: Poljska in Kavkaz
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.