Stalinova garderoba: poudarjanje asketizma in moči

Igra nasprotij

Podoba Lenina, voditelja boljševiške revolucije, je bila vpadljiva in nenavadna. Lenin je bil nizke rasti in plešast, imel je govorno napako (nepravilno je izgovarjal »r« in »l«), nosil je prepoznavno čepico (kepko), hodil v hitrem tempu in burno izražal svoja čustva. Na spomenikih, ki so nekoč stali v središču vsakega sovjetskega mesta, je prikazan v gibanju z različnimi kapami, če ne na glavi, pa vsaj v rokah.

Vlogo ljudskega voditelja je nato od njega prevzel Stalin, ki je bil njegovo popolno nasprotje. Po kaosu ruske državljanske vojne je nova država potrebovala stabilnost, kar pomeni, da je moral voditelj biti oseba, ki pušča vtis moči, samozavesti, zanesljivosti in nezlomljive moči. Stalinova kavkaška pojava in prirojena uravnovešenost sta odražali prav to, kar je bilo potrebno.

Iz spominov prvega naftnega ministra Sovjetske zveze iz Stalinove vlade Nikolaja Bajbakova: »Vstopil sem in obstal. Vidim, kako mi hrbet kaže vrhovni poveljnik Stalin. Približam se, ne upam si niti zakašljati. Pogledam na njegov izgled: na sebi ima sivo vojaško suknjo in mehke škornje. Oblečen je zelo skromno za prvega človeka v državi ...«

Stalin z Leninom (Gorki, 1922)

Wikipedia

Vojaki revolucije in otroci državljanske vojne

Od revolucije pa vse do sredine velike domovinske vojne (druge svetovne vojne na sovjetskih tleh) je Stalin najraje nosil zaprto vojaško suknjo strogega kroja iz visokokakovostnega materiala z zunanjimi žepi, t. i. frenč, in hlače, zatlačene za mehke kavkaške škornje. Čez to je oblekel enostaven vojaški plašč, ki ga je nosil več let, vse dokler se ni obrabil. Artjom Sergejev, sin Stalinovega bližnjega prijatelja in sodelavca, je v intervjuju Jekaterine Glušik z naslovom Pogovori o Stalinu, objavljenem leta 2006, povedal: »Nekoč je Stalin prišel domov, tam pa je visel nov plašč. Ko ga je videl, je vprašal: ’Kje pa je moj plašč?’ Rekli so mu, da ga več ni tu. Takrat je planil: ’Za državni denar se lahko kar vsak teden menja plašč? Starega bi lahko nosil vsaj še leto dni, šele takrat bi me lahko vprašali, ali potrebujem novega.’ Dobili so resen ukor.«

V komunistični partiji je veljala neuradna uniforma, katere osnovo je tvorila vojaška srajca. »Vojaki revolucije«, kot so se imenovali takratni partijski funkcionarji, polvojaške oprave niso nosili samo iz ideoloških razlogov. Preden so zasedli položaje v kabinetu vlade, se jih je namreč večina bojevala na fronti prve svetovne vojne, nato so sodelovali v revoluciji, kasneje pa vodili enote rdečearmejcev ali opravljali politične dolžnosti med državljansko vojno. Vojaška srajca jim je bila bližja in ljubša od kakršnegakoli civilnega oblačila.

Stalin, 1930

RIA Novosti

Od leta 1938 je oblačila državnih uslužbencev, vključno z nekaterimi Stalinovimi svečanimi plašči, šivala Centralna eksperimentalna vojaška krojaška delavnica za ustvarjanje novih modelov uniform za generale Rdeče armade, ki še danes deluje pod imenom 43. Centralni eksperimentalni krojaški kombinat. Vse modele vojaških oblikovalcev, od kroja pa do oblike gumbov, je moral odobriti Stalin.

Rojstvo »stalinskega stila«

Tudi doma je Stalin dajal prednost enostavnim oblačilom. Artjom Sergejev se spominja: »Doma je nosil lanene hišne hlače in platneni sako, ki ga je občasno snel in ostal samo v bombažni srajci, ki je spominjala na vojaško. Nikoli ga nisem videl v civilni obleki. Na dopustu je nosil platnena oblačila: sako z dvema gumboma, pod njim pa belo srajco.«

Od vseh vrst kap je Stalin najraje nosil nizko ravno »šapko«. Vsaka kapa zanj je bila narejena ročno in šele potem, ko je staro ponosil. Če je na novi med nošenjem našel kakršnokoli napako, je preprosto nadel nazaj staro.

Na konferenci v Potsdamu (1945)

Wikipedia

Ko je bil Stalinu dodeljen čin maršala Sovjetske zveze in generalisima, se je izvirnost oblikovalcev morala soočiti s preprostim okusom voditelja. Prvotna slavnostna uniforma, ki je bila prav tako turkizna, bogato okrašena z zlatimi šivi in skrojena po vzoru francoskih uniform iz začetka 19. stoletja, je bila zavrnjena že pri predstavitvi in poslana v muzej, kjer visi še danes. Stalinu so nato sešili uniformo strogega kroja svetlo sive barve s klasičnimi štirimi žepi in maršalskimi našitki. K njej so pripadale dolge hlače z okrasnim trakom ob strani, tako da je celotna obleka izgledala zelo vpadljivo in dostojanstveno.

Preberite še:

Kdo se šali?! Vici o Stalinu, ki so vas lahko stali življenja

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.