Kako se je na Balkanu leta 1943 druga svetovna vojna skoraj spreobrnila v tretjo

RIA Novosti
Winston Churchill je med drugo svetovno vojno večkrat izjavil: »Ne smemo pustiti Sovjetom, da pridejo do Donave in na Balkan.« A zgodilo se je prav to. Razkrivamo, kako je Balkan stal v središču konflikta med Churchillom in Stalinom.

»Vsakič, kadar je britanski premier vztrajal pri invaziji na Balkan, je bilo vsem prisotnim popolnoma jasno, kaj želi. Churchill se je želel zabiti kot klin v osrednjo Evropo, da bi Sovjetom preprečil vstop v Avstrijo in Romunijo, po možnosti celo na Madžarsko,« je razlagal Franklin Roosevelt svojemu sinu Elliotu.

Med vojno je Churchill ob podpori ZDA izrazil idejo o ustanovitvi Balkansko-podonavske konfederacije – bloka balkanskih in podonavskih držav, ki bi jih obrnil proti Sovjetski zvezi. Del te konfederacije bi morale postati Bolgarija, Jugoslavija, Turčija, Grčija, Albanija in Makedonija. Ta tvorba bi bila samostojna država, s katero bi upravljala Velika Britanija.

Začasna Poljsko-češkoslovaška federacija

Eden od prvih korakov v formiranju protisovjetskega bloka je bila začasna Poljsko-češkoslovaška federacija, ustanovljena novembra 1940 s strani vlad v izgnanstvu teh držav v Londonu. Naknadno po vojni so Britanci v federacijo hoteli vključiti še Romunijo, Madžarsko in morda celo Avstrijo. Naslednji korak je bila politična zveza jugoslovanske in grške vlade v izgnanstvu, sklenjena januarja 1942. Istočasno je bil v Londonu podpisan poljsko-češkoslovaški sporazum o osnovanju Srednjeevropske federacije.

Takoj po izbruhu druge svetovne vojne se je sovjetska vlada obrnila na Churchilla s predlogom za operacijo, s katero bi se krenilo v napad proti Nemčiji. Najboljši način za to, da se del Wehrmachta prisili k umiku z vzhodne fronte, je bilo britansko izkrcanje v Franciji. Britanci bi se lahko izkrcali tudi na Norveškem, ki je bila takrat pod nemško okupacijo. Zaradi britanske premoči na morju in geografskega položaja Norveške je imel London velike možnosti za uspeh.

Britanci so leta 1942 začeli pripravljati operacijo Jupiter, ki je pomenila invazijo na Norveško. Churchill je računal, da bo s tem uspel pretentati tako Hitlerja kot Stalina, a je Stalin odločno zavrnil ta načrt. Stvar je bila v tem, da je Stalin za razliko od Hitlerja vedel za drugo operacijo z imenom Torca. V Norveško je bilo usmerjeno praktično celotno nemško vojno ladjevje in na stotine težkih obalnih topov.

Zavezniške sile so se na koncu izkrcale v severni Afriki. To ni bila strateška napaka, ampak prav nasprotno – prvi korak v večstopenjski operaciji za ustvarjanje svetovne nadvlade ZDA in Združenega kraljestva. Po zavzetju severa Afrike je bilo na vrsti zavzemanje Sicilije, nato kapitulacija Italije, nakar se je odprla prosta pot za invazijo na Balkan. K temu so prispevali tudi prevrati na dvorih v Italiji, na Madžarskem, v Bolgariji in Romuniji.

Komu je bil namenjen papežev blagoslov?

Veliko vlogo v kovanju načrtov za Balkansko-podonavsko konfederacijo je imel Vatikan. Papež Pij XII. je bil neomajni antikomunist in rusofob. Odkrito je podpiral nemški napad na Sovjetsko zvezo. Churchillovo idejo o omenjeni konfederaciji je Pij sprejel z navdušenjem. Bil je mišljenja, da bi morala v upravljanju te konfederacije imeti glavno besedo Rimskokatoliška cerkev. Madžarski voditelj Miklós Horthy je konec leta 1942 začel pogovore z Združenim kraljestvom in ZDA o izstopu iz vojne, 30. in 31. januarja 1943 pa se je v turški Adani odvil sestanek Churchilla s turškim predsednikom Inenijem, ki je po besedah madžarskega veleposlanika v Ankari podprl Churchillovo idejo o »balkanski federaciji«.

Rdeča armada v Sofiji

Projekti povojnega reda v Evropi

Churchill je brez da bi zašel v večje podrobnosti govoril o tem, da bodo po vojni verjetno ustanovljene tri skupine držav: baltska, srednjeevropska in južnoevropska (Benešev načrt). Vlogo nadzornika v teh državah bi imela ogromna britansko-ameriška zračna flota (govorilo se je o 50.000 letalih).

Ta načrt je bil všeč tudi Turkom, saj je Churchill govoril tudi o zaščitni vlogi, ki bi jo imela flota v primeru sovjetskega prodora na Balkan.

Zadeva je do septembra 1943 šla po načrtih. Zavzetje večjega dela Italije s strani zaveznikov bi lahko prepričal vlade Madžarske, Bolgarije, Romunije, Albanije in morda celo Jugoslavije, da preidejo na njihovo stran. Vzpostavitev nove tamponske cone bi resno otežil nadaljnji prodor Rdeče armade. A tukaj bi lahko kaj kmalu prišlo do konflikta med zavezniškimi silami znotraj protihitlerjevske koalicije.

Zakaj je večfazni načrt Churchilla in Pija XII. na koncu spodletel? 8. septembra 1943 je Italija razglasila brezpogojno kapitulacijo. Kralj se je predal zaveznikom. Istočasno je bataljon nemških padalcev zavzel glavni štab italijanskega vrhovnega poveljstva, tri dni kasneje pa je bil iz zapora osvobojen diktator Benito Mussolini. Nemške sile so v nekaj dneh brez boja zavzele skoraj celo Italijo.

A četudi sta ostala brez oporišča na Apeninskem polotoku, Churchill in Pij XII. nista odstopila od načrta Balkansko-podonavske konfederacije. Vendar je nato na sceno stopila Rdeča armada. 31. avgusta 1944 so ruski tanki zapeljali v Bukarešto, 16. septembra v Sofijo, 20. oktobra v Beograd, 13. februarja 1945 pa še v Budimpešto.

Rusko mornarico je ustavil samo ukaz iz Moskve

Konec avgusta 1944 je sovjetska donavska flotilja krenila po Donavi in zaplula skozi Beograd, Budimpešto, Bratislavo in Dunaj. A britanskih načrtov niso podrli samo sovjetski tankisti in mornarji, pač pa tudi diplomati in obveščevalci. Svojo vlogo je odigrala celo Ruska pravoslavna cerkev.

Na koncilu 6. februarja 1945 je predlog papeža Pija o »mehkem« miru z Nemčijo naletel na ostre kritike. Ruska pravoslavna cerkev je med leti 1944 in 1946 vodila resne pogovore z vodstvi pravoslavnih cerkva v državah, ki bi morale postati del Balkansko-podonavske konfederacije, še posebej s srbsko, romunsko in bolgarsko.

Takoj po konferenci na Jalti, kjer je bila dokončno opuščena ideja o konfederaciji, je patriarh Aleksej objavil izjavo, v kateri je izrazil »največje zadovoljstvo in radost« nad rezultati konference:

»Zdaj imamo čvrst temelj za bodoči mir na celem svetu /.../ Končno bo zlomljeno in skrušeno ’kladivo sveta’ (Jeremija, 50,23) — strašen in uničujoč nemški fašizem – ne samo s silo hrabrih vojakov zavezniških držav, ampak tudi z modrostjo našega velikega Stalina in voditeljev držav naših zaveznikov.«

© Rossijskaja gazeta

Preberite še:

Neprijetno presenečenje za Nemce: Rdeča armada in njene mine na daljinsko proženje

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke