Prihod na oblast komunistov v Afganistanu po likvidaciji Mohameda Dauda Kana je privedla do sprememb v zunanji politiki te države, kot tudi do notranjepolitičnih in gospodarskih sprememb. Hkrati se je razvnel spor znotraj NDPA med frakcijama Halk in Parčam, ki je na koncu privedel do osebnega spopada med Nurom Muhmedom Tarakijem in Hafizulahom Aminom.
Kljub napotkom iz Moskve afganistanskim komunistom, da naj ne sprejmejo preveč radikalnih ukrepov zaradi zaostalosti Afganistana, je tamkajšnja vlada pod vodstvom Amina nadaljevala z radikalnimi reformami v kmetijskem sektorju in v boju zoper verske klerike (hodže), proti katerim so začeli obsežno represivno kampanjo.
Te vladne poteze so državo, ki je bila pretežno agrarna in hkrati zelo tradicionalna, privedle v latentno stanje državljanske vojne in občasnih vstaj. Stabilizacija situacije v Afganistanu na čelu s tamkajšnjimi prosovjetskimi komunisti pa ni odgovarjala sosedam, predvsem Pakistanu, ki je bil orodje za ameriške in savdske interese, kot tudi ne Kitajski, ki je nasprotovala širjenju sovjetskega vpliva.
Amin – ameriški agent ali nesrečni revolucionar?
Vprašanje o tem še do dandanes ni povsem razrešeno. Še naprej obstajati dve razlagi tega, kdo je v resnici bil in koga je zastopal. Eni trdijo, da je bil goreč revolucionar, ki je vztrajal na surovi in hitri preobrazbi Afganistana, medtem ko drugi trdijo, da je bil ameriški agent, ki je namerno vršil reforme mimo Moskve in tako v državi povzročil kaotične razmere. Pristaši prve razlage trdijo, da je bil iskreni prijatelj Sovjetske zveze in da je niz dogodkov insceniran s strani ZDA, da bi se Sovjete povleklo v vojno. Pristaši druge razlage izpostavljajo njegova študijska leta v ZDA kot kritično obdobje, v katerem je bil rekrutiran s strani Američanov.
Odločilen faktor so bile vsekakor množične čistke, ki jih je Amin izvajal znotraj partije, in ki so dosegle vrhunec z zatrtjem njegovega glavnega tekmeca Tarakija, ki ga je podpirala Moskva. Ta zadnji korak je bil kaplja čez rob. Pod močnim vplivom takratnega sovjetskega obrambnega ministra Dmitrija Ustinova in šefa KGB Jurija Andropova, se je takratni državni voditelj Leonid Brežnjev na zasedanju politbiroja 12. decembra 1979 odločil za intervencijo zavoljo stabilizacije razmer. Prvi korak je bila likvidacija Amina.
Operacija Nevihta-333
Glavna prednost Sovjetov pred načrtovano intervencijo je bil dogovor o vzajemni vojaški pomoči, ki sta ga pred tem podpisala Afganistana in Sovjetske zveze. Sovjeti so lahko nemoteno premestili posebne enote na letališče Bagram pri Kabulu, nato pa še v samo prestolnico. Ključno vlogo pri načrtovanju in izvedbi operacije sta imeli posebej za to ustanovljena enota KGB po imenu Zenit, ki jo je sestavljalo 150 častnikov, in posebne enote Alfa pod vodstvom majorja Romanova. Za prevrat in kasnejše bojne operacije je bil formiran t. i. muslimanski bataljon, ki je dobil ta naziv zato, ker je bil sestavljen izključno iz sovjetskih državljanov srednjeazijskega porekla, ki so živeli v neposredni soseščini Afganistana (Tadžikov, Uzbekov in Turkmenov). Na letališču Bagram so pristali deli 103. zračno-desantne divizije s ciljem, da blokirajo letališče in protiletalska sredstva afganistanske vojske. V Afganistanu so medtem že bili nameščeni deli 105. zračno-desantne divizije. Glavni strateg operacije za napad na Aminov dvorec Tadžbeg je bil polkovnik Vasilij Kolesnik.
Sama operacija pa ni potekala tako gladko, kot je bilo zastavljeno, saj se je kasneje med različnimi skupinami, zadolženimi za likvidacijo Amina izgubila koordinacija. Znano je, da je KGB poskušal odstraniti Amina z zastrupljeno hrano. 27. decembra je Amin in več njegovega osebja nenadoma začelo kazati znake zastrupitve. Brez vedenja o tem, kaj se dogaja, so jim na pomoč priskočili tamkajšnji sovjetski zdravniki. Major Sabri Džendad je slutil, da se nekaj pripravlja in ukazal okrepitev varnosti predsedniškega dvorca. Okoli 19. ure je v komunikacijsko vozlišče v Kabulu vdrla skupina sovjetskih diverzantov in aktivirala mino, nakar je vsa prestolnica ostala brez telefonskih zvez. Operacija se je začela.
Za napad na dvorec je bilo pripravljenih dvanajst bojnih skupin, podprtih z devetimi oklepnimi vozili BTR in BMP ter štirimi Šilkami (samohodni protiletalski top ZSU-23-4). Slednje so bile razmeščene na okoliših hribih in so imele nalogo zlomiti bojne položaje okoli dvorca in odpreti pot predvsem prvi, drugi in tretji bojni skupini. Med prodorom do Aminove palače je bil poškodovan en BTR, drugi pa je zagorel. Oklepna vozila so imela nalogo, da nudijo ognjeno podporo in pokrivajo udarne enote pred dvorcem.
Mihail Jevstafjev/commons.wikimedia.org
Po zlomu odpora pred dvorcem so Šilke začele streljati po oknih. Prvi pripadniki posebnih enot KGB so vstopili v objekt, kjer so jih branilci pričakali z močnim odporom. Obramba je bila dobro motivirana. Prva je v dvorec vstopila skupina Grom, ki je vdrla iz štirih smeri. Takoj na začetku je padel vodja skupina Jakušev, poveljnik Jemišev pa je bil ranjen v roko. Ob vstopu je bilo ranjenih več pripadnikov in zavladala je manjša zmeda med ekipo na tleh in tistimi, ki so bili na oknih. Po vstopu nove mešane skupine so posebne enote uspele prodreti v drugo nadstropje, kjer so likvidirale Amina in njegovega sina ter ranile njegovo hči. Vodja Aminovih telesnih stražarjev Džandad je bil zajet. V boju je umrl tudi sovjetski zdravnik Viktor Kuznečenko, ki je pomagal Aminu po zastrupitvi.
Z usmrtitvijo Amina pa se boji niso končali, saj je pretila nevarnost od sil afganistanske vojske, ki je bila nameščene v bližini dvorca. Pripetila se je tudi situacija, kjer je pri razoroževanju vojašnice Aminovih obrambnih sil prišlo do prijateljskega ognja med deli 103. padalske divizije in muslimanskim bataljonom. Tekom izmenjave ognja je bilo ubitih pet pripadnikov slednjega. Kljub temu je bila naloga opravljena in vojašnica se je predala, preostali pripadniki Aminove straže pa so nudili manjši odpor še naslednji dan, nakar so se razkropili po sosednjih hribih. Skupno je bilo zajetih preko 1.700 pripadnikov Aminove straže in afganistanske vojske. Zavzeti so bili vsi pomembni objekti (radio, televizija, generalštab in sedež obveščevalne službe), s čimer je bila operacija končana. Na sovjetski strani je umrlo med 14 in 100 pripadnikov.
Z likvidacijo Amina je bila uresničena namera sovjetskega vodstva o postavitvi bolj lojalnega in zmernega Babraka Karmala. Politični zaporniki so bili množično izpuščeni iz zaporov, po intervenciji pa so prebivalci mnogih delov Kabula sovjetske vojake pričakali kot osvoboditelje, ki so jih rešili pred »krvoločnim tiranom«. Kljub vsemu pa je treba o izkupičku operacije soditi po tem, kar se je dogajalo po njej. Poskus Sovjetov, da stabilizirajo Afganistan in ga vrnejo na manj radikalno pot, je propadel zaradi delovanja okoliških držav proti sovjetski prisotnosti. Sovjetska zveza je bila potegnjena v deset let trajajoči konflikt, ki je terjal velike človeške in materialne izgube. Po razpadu ZSSR je celotna operacija v Afganistanu dodatno izgubila smisel.
Preberite še:
Tragedija v dolini Pandžšir: Najhujši poraz Sovjetov med vojno v Afganistanu