»Mesto, zgrajeno na kosteh, ki je obsojeno na propad«: Pet mitov o Sankt Peterburgu

Tretjakovska galerija/Getty Images/Global Look Press
Je pri gradnji mesta res umrlo več tisoč ljudi? Ali je Sankt Peterburg res zgrajen v močvirju? In kakšno je prekletstvo Petrove prve žene, ki visi nad usodo mesta? Tako v Rusiji kot v tujini obstajajo številni miti o Sankt Peterburgu. Odločili smo se, da jih preverimo.

Sankt Peterburg je bil zgrajen na odmaknjenem kraju sredi močvirja

Kot prvo, območje je bilo že prej dokaj živahno. Leta 1300 je bila tam postavljena švedska utrdba Landskrona, kasneje leta 1611 pa jo je zamenjala trdnjava Nyenskans z mestom Nyen v neposredni bližini.

V 17. stoletju je Nyen zaradi ugodne lege ob morju in na sotočju več rek postalo trgovsko središče. Zato je leta 1703 Peter Veliki zasedel Nyen v veliki severni vojni s Švedsko in se odločil, da bo tam zgradil mesto, da bi s tem dodatno okrepil rusko vojaško prisotnost na švedskem ozemlju in zagotovil Rusiji dostop do Baltskega morja. Zanimivo je to, da ko je Sankt Peterburg leta 1712 postal ruska prestolnica, je formalno še vedno stal na švedskem ozemlju. Sanktpeterburška regija je postala del ruske države šele po tem, ko se je končala vojna s Švedsko leta 1721.

Od kod torej mit o močvirju? Leta 1705, dve leti po ustanovitvi mesta, je močvirje dejansko predstavljalo eno petino njegovega ozemlja. Kjer so kasneje postavili Mihajlovski grad, je bilo pred tem res ogromno močvirje. Na mestu, kjer je danes Dumska ulica, znana po živahnem nočnem življenju, pa je bilo neprehodno brezno.

Mesto so pomagali graditi evropski urbanisti, ki so naročili, da se v Sankt Peterburg pripelje prst za utrditev tal pod masivnimi zgradbami. Kot pravi strokovnjakinja za tla Jelena Suhačeva, so korita rek in majhnih izvirov zasuli s peskom in gruščem, močvirja pa osušili. Ves ta proces se je odvijal do 80. let 18. stoletja, ko so bregove reke Neve končno obložili z granitom.

Ko je Peter Veliki ustanovil Sankt Peterburg, je nad njim krožil orel

Petropavlovska trdnjava je bila ustanovljena 16. maja 1703. Obstaja legenda, da je sam Peter položil temeljni kamen za trdnjavo, medtem ko je nad njim letel orel.

To je popolna izmišljotina. Po dostopnih zapisih se je namreč Peter Veliki tisti dan nahajal precej severneje v Schlötburgu, kjer je nekoč stala trdnjava Nyenskans (vsa njegova pisma in dekreti med majem in junijem 1703 so bila podpisana v tem kraju). Nenazadnje v območju okoli Sankt Peterburga tudi nikoli ni bilo orlov.

Mesto je bilo zgrajeno na kosteh

Legenda pravi, da je Peter Veliki ukazal tisočim tlačanom iz drugih ruskih regij, da pomagajo pri gradnji mesta. Bili naj bi slabo hranjeni, trpeli zaradi vlage in mraza in množično umirali, pokopavali pa naj bi jih kar v močvirjih. Ta grozna pripoved se zaključi s sklepom, da »je Sankt Peterburg bil zgrajen na kosteh«.

Medtem ko je res, da so gradnjo izvajali tlačani, jih niso preprosto prisilili, da pridejo v Sankt Peterburg, ampak so jih zaposlili. Leta 1704 je na gradbišču delalo 40.000 tlačanov, večinoma tistih, ki so pripadali zemljiškim posestnikom in državi.

Tlačani so delali v izmenah. Po treh mesecih so smeli oditi domov, a mnogi so ostali še naslednje tri mesece, saj je bilo delo plačano 1 rubelj na mesec (standardna delavska plača v tistih časih).

Od leta 1717 naprej ni bilo več tlačanskih delavcev. Namesto tega je bil uveden letni davek. Za gradnjo je država angažirala posebne delavce in jim plačala iz naslova pobranih davkov.

Kar se tiče stopnje smrtnosti med delavci, ta za tisti čas ni bila nič nenavadnega. Nek sovjetski zgodovinar je opravljal izkopavanja na krajih, kjer so bila največja gradbišča v 18. stoletju, in ni našel nobenih dokazov o množičnem umiranju, samo jame, polne živalskih kosti. To kvečjemu potrjuje, da so bili delavci dobro hranjeni, z obroki, ki so vsebovali ogromno mesa.

Vasiljevski otok bi moral imeti kanale, vendar je Menšikov ukradel denar

Jacob von Staehlin (1709-1785), član Ruske akademije znanosti, ki je živel pod več različnimi carji, v svoji knjigi z naslovom Pristne anekdote o Petru Velikem piše, da je car Peter ukazal, da Vasiljevski otok v Sankt Peterburgu postane »mali Amsterdam« s kanali namesto ulicami in nalogo dodelil svojemu pribočniku knezu Aleksandru Menšikovu. A knez, ki je bil zloglasni prevarant, naj bi večino sredstev pokradel, zato so kanali izpadli preozki za ladje in so jih zato na koncu zasuli nazaj.

Aleksander Menšikov

V resnici ni bilo na Vasiljevskem otoku dolgo časa nobenih kanalov. Šele v obdobju 1727-1730 (po Petrovi smrti) so se pojavili štirje kanali, ki pa so bili leta 1767 zasuti nazaj po ukazu Katarine Velike.

»Peterburg bo prazen!«

Peter Veliki ni maral svoje prve žene Jevdokije Lopuhine, ki je bila iz stare garniture in ni delila njegove strasti za vse, kar je dišalo po Evropi. Jevdokija naj bi sodelovala pri zaroti proti Petru, zato naj bi jo ta poslal v samostan in nasilno tunzuriral (obril teme glave). Pred odhodom v samostan naj bi Jevdokija zakričala: »Ta kraj [Sankt Peterburg] bo prazen!«

Jevdokija Lopuhina

A Jevdokija je komajda lahko karkoli vedela o mestu, ko je bila poslana v samostan leta 1698, pet let preden je bila zavzeta trdnjava Nyen in je »kraj«, o katerem naj bi govorila, bil šele začrtan kot prostor za gradnjo bodočega mesta. Jevdokija zato ni mogla predvideti, da bo to območje kasneje podvrženo mnogim poplavam (kot se običajno razlaga njega »prerokba«).

Mit je med zaslišanjem sprožil knez Aleksej, nesrečni sin Petra in Jevdokije leta 1718, kasneje v 19. stoletju pa ga je ruski zgodovinar Sergej Solovjev ponovil in od takrat naprej je postal psevdozgodovinsko dejstvo.

Preberite še:

Petropavlovska trdnjava: Najbolj nenavadna trdnjava v Rusiji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke