Kako je ruski VDV postal največja desantna padalska sila sodobnega časa

MOD Russia/Global Look Press
Predstavitev ruskih vojaških padalcev - Zračno-desantnih sil (VDV), njihovega današnjega pomena in njihovih aktivnosti v nekdanji Jugoslaviji. Poroča naš črnogorski dopisnik.

Zračno-desantne sile (vojaški padalci) so se začele vzpostavljati tik pred drugo svetovno vojno. Zaupali so jim najtežje in najnevarnejše naloge, ki so predpostavljale delovanje globoko za sovražnikovimi linijami. V sovražnikovo zaledje so se pripadniki tega rodu vojske spuščali s skoki s padalom.

Po splošnem konsenzu so prvi padalski desant v zgodovini izvršili Nemci v napadu na belgijsko utrdbo Eben-Emael 10. maja 1940, ko so bile v okviru kampanje bliskovite vojne (Blitzkriega) v nekaj tednih poražene združene francosko-britanske sile, okupirane države Beneluxa in velik del Francije. Nacistični padalci so se izkazali tudi septembra 1943 na gori Gran Sasso, ko je njihov slavni specialec polkovnik Otto Skorzeny skoval desant na utrdbo, kjer so novonastale italijanske oblasti pod maršalom Pietrom Badogliom internirale strmoglavljenega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Duce je bil takrat osvobojen brez enega izstreljenega naboja. Po drugi strani nemški padalci niso bili tako uspešni pri desantu na Drvar junija 1944, ko so Josip Broz Tito in Vrhovni štab NOVJ (Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije), tudi z veliko sreče, ušli ujetništvu.

Desant na Drvar, Nemci s Titovo uniformo

Padalci angloameriške koalicije so odigrali zelo pomembno vlogo tekom prvega dne zavezniškega izkrcavanja v Normandiji (t. i. Dan D).

Med drugo svetovno vojno so kompleksne in zahtevne operacije izvedli tudi padalci sovjetske vojske. Poleg diverzij in delovanja izza sovražnikovih linij so sovjetski padalci bistveno podpirali partizanske odrede, ki so bili še posebno številčni na območju današnje Belorusije, ki je ostala pod nacistično okupacijo vse do sredine leta 1944.

Zračno desantne sile (VDV) znotraj sovjetske vojske so bile uradno ustanovljene v najhujših dneh vojne, septembra 1941, ko so bili nacisti le nekaj deset kilometrov proč od Moskve. Njihov prvi poveljnik je bil dvojni heroj Sovjetske zveze generalpolkovnik Vasilij Glazunov. Pod njegovim neposrednim poveljstvom je bila izvedena znamenita Vzajemska zračno-desantna operacija v začetku leta 1942, v kateri je sodelovalo 15.000 vojakov in častnikov. Glazunov je vodil VDV vse do junija 1943, ko ga je zamenjal generalmajor Aleksander Kapitohin.

»Nimam pravice, da žalim ljudstvo Jugoslavije«

Kapitohin je poveljeval VDV-ju do jeseni 1944, ko je bil poslan na Balkan. Najprej je poveljeval zračno-desantnemu korpusu, od novembra 1944 pa je bil predstavnik generalštaba sovjetske vojske pri NOVJ. Vest o nemški kapitulaciji je prejel v Jugoslaviji. Jugoslovanski general Kosta Nađ je Kapitohinu »za doprinos za zmago nad fašisti« podaril avtomobil znamke Mercedes.

General Aleksander Kapitohin

Po resoluciji Informbiroja in prekinitvi jugoslovansko-sovjetskih odnosov so se časniki sovjetske vojske, ki so prejeli odlikovanja jugoslovanskih oblasti za svoj doprinos pri osvobajanju Jugoslavije, množično začeli odrekati tem nagradam, s splošno razširjeno razlago, da je »sramotno nositi odlikovanje od imperialističnega agenta Tita«. Toda general Kapitohin kljub pritisku ni hotel odstraniti jugoslovanskih odličij s svoje svečane uniforme, kar je obrazložil z besedami: »Mene je odlikovalo ljudstvo Jugoslavije in jaz nimam pravice, da ga užalim.«

Stric Vasja, vojaški padalec številka ena

Do danes se je na čelu sovjetskega in ruskega VDV-ja, če štejemo tudi aktualnega prvega moža generalpolkovnika Andreja Serdjukova, zamenjalo 20 poveljnikov. Daleč najdaljši staž, praktično četrt stoletja, na položaju glavnega poveljnika VDV-ja je imel general Vasilij Margelov, ki ga zgodovina pozna pod vzdevkoma »Desantnik številka ena« ali »Stric Vasja«, kot so ga klicali njegovi vojaki.

Margelov s kadeti VDV-ja, 1977

Margelov je postal poveljnik VDV-ja eno leto po Stalinovi smrti, maja 1954. V njegovem obdobju so sovjetski padalci ne samo nadoknadili zaostanek v primerjavi z zahodnimi enotami, pač pa celo presegli svoje nasprotnike v hladni vojni v skoraj vseh vidikih.

Vojaki generala Margelova so enega največjih podvigov v zgodovini operacij vojaških padalcev izpeljali leta 1973, ko je bilo s posebnim padalom spuščeno oklepno vozilo BMD-1. Šlo je za zelo tvegano misijo, pri kateri v primeru nepredvidenih zapletov ni bilo možnosti za reševanje vojakov, zato je bil tedanji obrambni minister maršal Grečko kategorično proti tej misiji. Odobritev je dal šele po tem, ko je general Margelov za člana posadke oklepnega vozila BMD-1 predlagal svojega sina Aleksandra.

Mnogo let pozneje je polkovnik VDV-ja Aleksander Margelov povedal: »Poveljnik je moral dolgo nagovarjati obrambnega ministra, da bi dal dovoljenje za eksperiment. Šele ko je moj oče rekel, da bo skočil njegov sin, je Grečko pristal. Ljudje, ki so bili takrat poleg mojega očeta, so mi rekli, da je skozi ves čas našega desanta držal napolnjeno pištolo, med našim spuščanjem pa pokadil celo škatlico cigaret Belomorkanal.«

Med ruskimi častniki kroži legenda, da je prav oče preprečil, da bi sin Aleksander za svoj podvig dobil odlikovanje Heroj Sovjetske zveze, ker je menil, da je eno takšno odlikovanje (njegovo, očetovo) zadosti za celo družino Margelov. Desantnik številka ena je umrl 4. marca 1990 in ni dočakal zloma države, ki ji je obljubil zvestobo. Šele desetletje po očetovi smrti je polkovnik Aleksander Margelov naposled dobil odlikovanje Heroj Rusije za svoj podvig iz leta 1973.

V uradni biografiji generala Vasilija Margelova piše, da je tudi on leta 1944, enako kot general Kapitohin, sodeloval v bojih za osvoboditev Jugoslavije.

Rjazan, prestolnica VDV-ja

Ocenjuje se, da ruske oborožene sile danes štejejo okoli 45.000 aktivnih pripadnikov VDV-ja. V tem segmentu so Rusi zanesljivo prvi na svetu. Za kako veliko številko gre, priča podatek, da skupno vojaško osebje 18 od 29 članic zveze NATO ne presega 30.000 ljudi.

Ruski VDV je edinstven zaradi posebne višje vojaške šole, ki nosi poln naziv Rjazanska gardna višja zračno-desantna poveljniška šola, od leta 1996 uradno nosi tudi ime Desantnika številka 1, generala Vasilija Margelova. Skozi svojo zgodovino je legendarna »Rjazanka« vzgojila 53 Herojev Sovjetske zveze in kar 78 Herojev Rusije. Po številu imetnikov najvišjega odlikovanja gladko prekaša vse ostale vojaške visokošolske ustanove v Rusiji.

Lani (2018) je VDV-jeva šola v Rjazanu praznovala stoletnico obstoja. Še prej, v svojih začetkih, je namreč šola izvajala pehotna urjenja za vojake Rdeče armade. Med nacistično agresijo na ZSSR je bila šola premeščena v Kujbišev (danes Samara), kjer je 2. 8. 1941 dokončno dobila enak namen kot danes.

Imel sem to čast, da sem lani osebno prisostvoval na slovesnostih v Rjazanu ob jubileju šole. Poleg osupljive demonstracije fizične pripravljenosti in drugih veščin vojakov iz te šole sem lahko spoznal tudi sodobne pogoje za urjenje.

Danes ima Rjazanska gardna višja zračno-desantna poveljniška šola dve posebni fakulteti z urjenji v 20 katedrah. Ocenjuje se, da je do sedaj okoli 48.000 učečih se vojakov končalo med častniki VDV-ja. Osebno sem lahko videl, da se danes v VDV-jevi šoli uči tudi več kot sto deklet, ki v prikazanih veščinah ne zaostajajo za moškimi kolegi. Priljubljena »Rjazanka« je sčasoma postala simbol mesta Rjazan, ki danes velja za neuradno prestolnico VDV-ja, ruskih vojaških padalcev.

Od kurjača do namestnika obrambnega ministra

O strogosti kriterijev za vpis na Rjazanko priča zgodba sedanjega prvega namestnika ruskega obrambnega ministra generala Junus-Beka Jevkurova, ki je na Balkanu znan po svoji vlogi v zavzetju letališča v Slatini junija 1999. Jevkurov je bil neuspešen na sprejemnem izpitu in se je potem zaposlil kot kurjač v šolski kotlovnici.

Ko je obupalo neko število sprejetih vajencev, ki niso zdržali trdega drila, je Jevkurov dobil še eno priložnost in postal eden najboljših v svojem razredu. Vse ostalo od tu naprej je zgodovina, legenda. Junus-Bek Jevkurov je dobil odlikovanje Heroj Rusije že dva tedna po prvi zmagi Vladimirja Putina na predsedniških volitvah.

Junus-Bek Jevkurov in Igor Damjanović

Parada na Rdečem trgu

VDV obeležuje svoj praznik na dan Svetega Ilije 2. avgusta. Po cerkveni službi je na programu procesija, ki se konča na Rdečem trgu pred Cerkvijo sv. Vasilija Blaženega. Poleg aktivnih pripadnikov VDV-ja na manifestaciji sodeluje tudi na desettisoče veteranov, ki s ponosom nosijo plave beretke, simbol ruskih vojaških padalcev. Tudi 2. avgusta letos (2019) je v središču Moskve donel vzklik pripadnikov Zračno-desantnih sil: »Nikto krome nas!« (»Nihče drug kot mi!«)

Procesija na Rdečem trgu za praznik VDV-ja, 2. avgust 2019

Enako kot lani, sem tudi letos sodeloval na proslavi na Rdečem trgu in polaganju cvetja pri spomeniku padlim vojaškim padalcem ob Muzeju oboroženih sil Ruske federacije. Posebna čast je bilo poznejše druženje z legendarnimi poveljniki VDV-ja: generalpolkovnikom Aleksandrom Čindarovom, herojem Sovjetske zveze generalpolkovnikom Valerijem Vastrotinom in generalom Nikolajem Straskovom.

Mladi iz Rjazanske višje VDV-jeve šole ob generalih Vastrotinovu in Salujanovu.
Igor Damjanović z italijanskim generalom Iubinijem in generalom Čindarovom

Preberite še:

Z granatometom proti koloni Natovih tankov: Podvig ruskega padalca na letališču Slatina na Kosovu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke