Kontekst za boljše razumevanje članka, op. prev.: Ob koncu kosovske vojne je vrh ruske vojske sklenil, da zasede letališče v Prištini še pred silami zveze NATO in s tem utrdi svojo vlogo v mirovnem procesu, v katerem je nastopala tudi proti interesom zveze NATO, odnosi so bili še posebej zaostreni po začetku Natove operacije proti ZRJ marca 1999. Ruske sile so zasedle aerodrom v noči z 11. na 12. junij 1999. 12. junija se je tam zgodilo napeto soočenje med ruskimi in Natovimi silami in pojavila se je nevarnost, da izbruhne oborožen spopad. Aleksander Dogadin je bil neposredni udeleženec tega soočenja.
V vojski sem od osemnajstega leta. Naš bataljon je bil kot del misije SFOR-a razporejen v Bosni in Hercegovini na območju naselja Simin Han pri Tuzli. 11. junija so transporterji in tovornjaki z 200 ljudmi krenili v smeri prištinskega letališča.
Odšli smo zgodaj zjutraj. Težko je bilo gledati bombardirano državo, mostovi in ceste so bili razrušeni. Pot nas je vodila skozi Beograd, domačini pa so bili povsod navdušeni nad našim prihodom. V Prištino smo vstopili sredi noči, vendar kljub temu takrat ni spal nihče. Ulice so bile polne ljudi, ki so šli ven, da bi pričakali našo kolono. Vse skupaj je spominjalo na dokumentarne posnetke vstopa rdečearmejcev leta 1945 v Beograd. Vso pot so nas spremljali vzkliki 'bratska Rusija'! Naši transporterji so bili zasuti s cvetjem in jasno je bilo, da ljudje od nas pričakujejo pomoč.
Spominjam se tudi, kako smo naleteli na kolone jugoslovanske armade. Nikoli ne bom pozabil izrazov presenečenja na njihovih obrazih. V njih je bila želja po branjenju domovine, a smo jim ukazali, da se povlečejo nazaj. Težko jih je bilo gledati, premagana vojska vedno izgleda strašno žalostno.
Na samo letališče smo prišli zgodaj zjutraj. Takoj smo zavzeli položaje in prevzeli nadzor nad celotnim letališčem. Postavili smo barikade iz tistega, kar smo našli, sodov in protitankovskih pregrad. Na območju letališča je bila jugoslovanska armada in materiala za barikade smo imeli dovolj, kar nam je bilo v veliko pomoč. Praktično vsak med nami je bil poklicni vojak z izkušnjami z bojišč. Jaz sem bil recimo priča oboroženemu konfliktu v Abhaziji. Naši vojaki so bili izkušeni, vendar se človek na vojno nikoli ne more navaditi.
Imeli smo nalogo, da zavzamemo in obdržimo aerodrom. Govorili so nam, da bodo v manj kot 24 urah priletela naša letala z okrepitvami. Toda nebo je bilo zaprto. Za to smo mi izvedeli šele pozneje od novinarjev, ki so se potikali naokoli že od prvega dneva.
Domačini so nam poskušali pomagati, meni so ostali samo v dobrem spominu. Srbom smo pomagali zapustiti zasedeno ozemlje, slabo je bilo samo to, da nismo smeli zanje narediti še kaj več. Vsako noč so tu bruhali požari. Albanci so požigali srbske hiše, britanski KFOR ponoči ni patruljiral, mi pa nismo smeli zapuščati ozemlja letališča.
Praktično celoten aerodrom je bil bombardiran. Samo pista je ostala nedotaknjena in jasno je bilo, da so jo nalašč pustili pri miru, da bi jo pozneje uporabljali sami. Vse je bilo načrtovano vnaprej.
Tistega jutra sem bil na straži s svojim komandirjem. Na cesti se je pojavila kolona britanskih tankov. Šli so naravnost na nas, zdelo se je, kot da se ne bodo ustavili. Ustavili so se šele potem, ko so zagledali naju. Prvi tank je upočasnil. Upala sva, da se ne bodo več približali, poskušala sva vzpostaviti stik z njimi. Dali so nam jasno nalogo: Nihče ne sme priti skozi!
Sprožen je bil preplah, vojska je bila v pripravljenosti, jaz in komandir pa sva se odpravila proti tej koloni. Zavedali smo se, da nimamo možnosti proti tankom. Prispela sva, v rokah sem imel samo granatomet. Nekaj časa smo samo stali in se gledali: jaz in komandir na eni strani, tank na drugi. Britanci so šli na zvezo s svojim poveljstvom. Moj poveljnik se je povzpel na tank in Britancem poskušal pojasniti, da naprej ne bodo prišli, zahteval je pogovor z višjim oficirjem.
V filmu Petra Ljubimova Prištinski marš je rečeno, da je poveljnik govoril v slabi angleščini. V resnici so bile to same ruske psovke. S strani je situacija izgledala komično, še bolj zaradi tega, ker so spustili pokrov, ko je poveljnik skočil na tank. Ampak takrat nam to ni bilo smešno. Niti jaz ne morem reči, koliko časa je to trajalo. Pozneje so mi prijatelji rekli, da je šlo zgolj za nekaj minut, meni pa se je zdelo, da se je čas raztegnil.
Da bi uničil en tank, bi moral večkrat streljati iz granatometa. Potem so se samo malo umaknili, tank, ki se je peljal na čelu, pa se je postavil bočno. Šele potem nam je malo odleglo. Zavedali smo se, da je bil sprejet nek dogovor, kako so potekala pogajanja, pa smo izvedeli šele pozneje. Imeli smo konkretno nalogo in izpolnili smo jo.
Poveljnik sil zveze NATO v Evropi, ameriški general Wesley Clark, je naročil britanskemu generalu Michaelu Jacksonu, da zavzame aerodrom pred Rusi.
Znani britanski glasbenik James Blunt, ki je leta 1999 poveljeval odredu padalcev na Kosovu, je potrdil, da je Wesley Clark ukazal, naj se aerodrom očisti ruskih sil. Za BBC je Blunt izjavil, da ne bi streljal v Ruse niti pod grožnjo vojaškega sodišča, ker se mu to ni zdelo moralno pravilno. Njegovi vojaški padalci so bili praktično že pri Rusih in bili so pripravljeni, da na ukaz odprejo ogenj.
»Imeli smo direkten ukaz Wesleya Clarka, da aerodrom očistimo Rusov. V ukazu je uporabljal za nas nenavadne izraze, rekel je na primer, da je 'Ruse potrebno uničiti'. Na srečo je tedanji poveljnik britanskih sil na Balkanu Mike Jackson takrat izjavil, da svojim vojakom ne bo dovolil, da začnejo tretjo svetovno vojno,« je povedal Blunt.
Film Balkanska linija si bom obvezno pogledal. Napovednik lepo izgleda, vendar jaz težko ocenim »lepoto« teh dogodkov. Jaz sem te stvari videl v sivih barvah: bilo je žalostno, grozno, izvrševali smo ukaze.
Pomislite, kako je, ko vas je na enem mestu samo 200, do vaše domovine je vsaj 2000 kilometrov, po poročilih pa poročajo, da vam nihče ne bo prišel na pomoč. Če bi se odločili za to, bi nas lahko pregazili v 15 minutah in nihče sploh ne bi vedel, da smo kadarkoli sploh bili tam.
Aleksej Dogadin sedaj živi v rodnem Železnogorsku, ki se je v sovjetskih časih imenoval Atomgrad zaradi tamkajšnje proizvodnje plutonija za vojaške namene. Po poklicu je rudar, enako kot oče in ded, ima svojo družino. Nagrajen je bil z medaljo Ruske federacije »Za pogum«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
