Jevgenij Kasin / TASS
Sovjetska zveza ni takoj priznala razsežnosti lastnih izgub. Uradne ocene glede smrti med civilnim prebivalstvom so skozi čas naraščale – od 7 milijonov takoj po vojni do 26,6 milijonov danes. Pa tudi te ocene še zmeraj niso dokončne.
Tolikšno število smrti si danes zelo težko predstavljamo. Še težje pa je saniranje tako velike demografske vrzeli.
Preprostega odgovora na to, kako se je s tem spopadala Sovjetska zveza, ni. Prebivalstvena struktura si niti po 75 letih namreč ni zares opomogla od te katastrofe.
Država žensk
Povojno situacijo je oteževalo dejstvo, da izgube niso bile enakomerno razporejene po vseh starostnih kategorijah. Mrtvih je bilo največ med temi, ki so bili sposobni za vojsko in reprodukcijo. Poleg tega se je zmanjšal delež moškega prebivalstva. Rezultat tega je bilo porušeno ravnovesje med spoloma.
»Neravnovesje med moškimi in ženskami je v Rusiji prihajalo še bolj do izraza kot v Ukrajini in Belorusiji, ki sta bili med vojno pod popolno nemško okupacijo. V Rusiji pa je bila pod okupacijo komaj četrtina vsega prebivalstva,« poudarja raziskovalec medvojnih žrtev Nikolaj Savčenko.
Po popisu prebivalstva iz leta 1959 je bilo žensk 18,43 milijona več kot moških, rodnost pa je upadla za dvakrat. »Česa podobnega ni bilo niti v Nemčiji niti na Poljskem, ki sta med vojno prav tako utrpeli znatne izgube,« izpostavlja Mihail Denisenko z Demografskega inštituta moskovske Višje šole za ekonomijo.
Kako so se s tem spopadli?
Do konca 80-ih let se je to neravnovesje v ZSSR precej izravnalo. Prebivalstvo je naraščalo, čeprav postopoma. V 80-ih se je v državi rodilo 2.280.000 otrok več, kot so napovedovale prognoze.
Za te demografske »skoke« sta obstajala dva razloga. Prvi je izviral še iz časa pred drugo svetovno vojno. Leta 1936 je Stalin izdal odlok o prepovedi splavov, hkrati pa je uvedel pakete finančne pomoči za podporo materam. Istočasno je Narodni komisariat za zdravje tajno iz prodaje umaknil vsa kontracepcijska sredstva.
In to po vsem tem, ko je Sovjetska zveza postala prva država na svetu, ki je uzakonila svobodno izbiro žensk za prekinitev nosečnosti. V evropskih državah so to uzakonili šele po vojni v 50-ih. Leta 1920 je revolucionarka in Leninova žena Nadežda Krupskaja pisala takole: »Zdravniki in babice so služili na račun splavov. Splavi so vabili razne šarlatane, ki so delo opravljali brez vsakršnih kompetenc in s tem spravljali ženske v tveganje. Uničenje plodu, ki še ni postal živo bitje in je še zmeraj del materinega organizma, ne moremo smatrati za zločin.« To je bilo takrat splošno prepričanje, vendar se je zaradi gospodarskih težav, še posebej pa zaradi obsežne lakote v letih 1932-1933 v državi začela zmanjševati rodnost. Zato so v 30-ih naredili preobrat v socialni politiki.
Drugi razlog so bile olajšave, ki so izhajale iz državne demografske politike. Te olajšave so lahko koristile ženske, rojene v 50-ih in 60-ih letih, tako da je v 80-ih prišlo do nagle rasti rodnosti. Vse to je povzročilo sicer nestabilen, a vseeno pozitiven prirastek prebivalstva. Leta 2010 se je razlika med moškimi in ženskami v Rusiji zmanjšala na 8 milijonov ljudi.
Res pa je, da je to neprimerljivo s situacijo, kakršna bi bila, če teh skoraj 27 milijonov ljudi med vojno ne bi umrlo. Strokovnjaki menijo, da Rusija »izumira«.
Še en padec
Leta 2017 je rodnost padla na novo dno v zadnjih desetih letih in od takrat se stanje ni kaj dosti izboljšalo. Da bi to popravila, je država začela poseben program Demografija, ki bo trajal do leta 2024, zanj bo namenila 40 milijard dolarjev. Ta program je neposredno nadaljevanje podpornih državnih programov iz sredine prejšnjega desetletja, njegova osnovna gonilna sila pa je izplačevanje pomoči družinam z več otroki.
Aleksander Avilov/Moskva Agency
Vendar vlada prepričanje, da to ne bo dovolj in demografi predvidevajo še en padec rodnosti. Nekateri ob tem kritizirajo program Demografija zaradi domnevno preobsežnega proračuna, medtem ko drugi menijo, da bilo treba vložiti še vsaj 4-krat več sredstev, dokler ne bi dosegli 2 odstotka BDP. Kot pravi generalni direktor Inštituta za družbeno znanstveno ekspertizo Sergej Ribaljčenko, evropske države v te namene vlagajo po 3-4 odstotke BDP, Francija celo med 5 in 6 odstotkov, zato sredstva, ki jih za to namenja Rusija, domnevno ne bi zadoščala.
Preberite še: