Ali je Rusija na robu migracijske krize?

Kakšno vrsto migracijskih težav ima Rusija?

Migracijska problematika v Rusiji ima ravno nasproten značaj kot na Zahodu, vsaj glede na državno statistiko: v Rusijo se priseljuje čedalje manj ljudi. Prebivalci nekaterih evropskih držav, ki so soočeni s pritokom migrantov in ne odtokom, morda mislijo, da zadeva ni tako resna, a moramo tukaj upoštevati še rusko demografsko situacijo.

Leta 2018 je število umrlih v Rusiji prvič po desetih letih preseglo število rojstev. Trend upadanja naj bi bil dolgoročen. Poleg naporov za stimulacijo stopnje rodnosti drugi glavni način za spopadanje s tem problemom predstavljajo priseljenci. Ampak, ali se je v trenutnih razmerah še mogoče zanašati na njih?

Kako resno je pomanjkanje priseljencev v Rusiji?

Podatki raziskovalcev s Predsedniške akademije za nacionalno gospodarstvo in javno upravo, zbrani na podlagi državnih statistik, pričajo, da se je dotok priseljencev leta 2018 zmanjšal za skoraj dvakrat v primerjavi s prejšnjim letom. Upad števila novih priseljencev v Rusijo opažajo tudi pri OECD, kjer so zabeležili 19-odstotni padec. Strokovnjaki so na zadnjem srečanju na Gajdarjevem forumu v Moskvi ocenili, da je celotno število migrantov, ki so se priselili v Rusijo leta 2018, znašalo med 120.000 in 125.000 ljudi.

Tuji državljan v migrantskem centru v kraju Voronovskoje

Sergej Sevostjanov/TASS

Za uspešno izravnavanje demografskih izgub bi ta številka morala biti precej višja. Rusija bi potrebovala vsaj pol milijona več priseljencev letno, ocenjujejo pri Rosstatu, glavnem državnem telesu za vodenje statistike. Razlika je torej izredno velika, zato se seveda postavlja vprašanje, ali je sploh realistično pričakovati, da se bo v državo začelo priseljevati štirikrat več ljudi kot danes. Ali je možno, da se Rusija v nekaj generacijah preprosto »izprazni«?

Stalni »začasni« prebivalci

Ali je stanje res tako alarmantno? Ali temu res lahko rečemo »migracijska kriza na ruski način«? Po mnenju nekaterih strokovnjakov, ne. Ti namreč pravijo, da je takšna katastrofična slika v veliki meri odraz načina zbiranja podatkov za državno statistiko. Stvar je v tem, da pri Rosstatu vse priseljence delijo v dve glavni kategoriji, in sicer na »dolgoročne«, ki nameravajo v državi ostati za stalno in jih registrirajo za bivanje, daljše od 9 mesecev, in »začasne« priseljence. Zgornji podatki (120.000-125.000 ljudi) se nanašajo na prvo kategorijo, medtem ko je druga neprimerno večja in znaša 9-10 milijonov ljudi.

Velik delež začasnih priseljencev je »začasnih« samo v dokumentih ruskih migracijskih služb in statistik. Po besedah Vladimirja Mukomela, vodje Centra za etno-politične študije na Inštitutu za sociologijo v Moskvi, mnogi priseljenci, ki so zavedeni v statistiki kot začasni, ostanejo v državi več let. Stvar je le v tem, da se ne potegujejo za pridobitev stalnega prebivališča, saj gre za izredno dolgotrajen in kompliciran proces. Namesto tega Rusijo redno zapuščajo in se nato vračajo. »Podatki za leto 2018 kažejo, da število tujcev, ki prihaja, dela in živi v Rusiji več let, ne upada,« pravi strokovnjak. V tem kontekstu je upadanje števila dolgoročnih priseljencev majhnega pomena, saj obstaja množica ljudi, ki prihajajo v Rusijo v milijonih vsako leto, a so samo drugače zavedeni v uradnih statistikah.

Strokovnjak poudarja, da je glede na ankete med »začasnimi« priseljenci delež tistih 10 milijonov ljudi, ki ostanejo v državi več kot eno leto, do 40-odstoten. To pomeni, da približno 4 milijoni ljudi niso zavedeni kot stalni prebivalci. Ali po besedah nekega drugega raziskovalca: »Obstajajo 4 milijoni ljudi, ki so uradno zavedeni kot mednarodni migranti, a gre v praksi za stalne prebivalce z omejenimi pravicami.«

Tuji državljani stojijo v vrsti v migrantskem centru.

Sergej Sevostjanov/TASS

V isti študiji lahko beremo tudi ocene o nezakonitih migracijah, katerih delež naj bi predstavljal kar 20 odstotkov med začasnimi migranti. Število tistih, ki že imajo ruska dovoljenja za začasno prebivanje (več kot 1 leto), je 1,1 milijona in bodo kmalu postali ruski državljani. Zato obstaja večmilijonski bazen ljudi, ki bi lahko dokaj preprosto postali dolgoročni prebivalci ali državljani in s tem ublažili demografsko krizo.

Ali je liberalizacija državnih migracijskih postopkov mogoča?

Lahko bi rekli, da s pritokom ljudi ni nobenega problema, če upoštevamo, da lahko Rusiji praktično čez noč »dodamo« 4-5 milijonov ljudi. A tega ni mogoče izvesti brez določenih sprememb mehanizmov integracije in poenostavitve migracijske zakonodaje. Hkrati pa mnogi strokovnjaki vključno z Mukomeljem priznavajo, da bo resne reforme ruske migracijske zakonodaje in prakse težko doseči.

Država zaenkrat še nima jasne vizije glede migracij: naj jih dojemamo kot grožnjo, glede na to, da v mnogih državah potekajo konflikti na etnični bazi, ali pa kot priložnost za izravnavanje demografske krize? Po mnenju Mukomela zadnji aktualni dokument o migracijah, ki služi kot osnova državne migracijske politike in ga je osebno podpisal tudi predsednik Putin oktobra lani, »implicitno zavrača politiko integracije migrantov« in namesto tega propagira bolj konservativen pristop. To pomeni, da bazen ljudi, ki bi radi postali ruski državljani, ostaja zgolj potencial. Za razliko od dolgoročnih priseljencev se začasni soočajo z večjimi težavami pri integraciji v rusko družbo kot njeni polnopravni člani, s čimer se dolgoročno ustvarja dodaten pritisk.

Preberite še:

Zakaj v Rusiji upada število prebivalcev in koliko bo Rusov leta 2050?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.