Zvečer, 31. avgusta 1986, je potniška ladja Admiral Nahimov zapustila Cemeški zaliv pri Novorossijsku in se odpravila na križarsko vožnjo do Sočija in drugih črnomorskih pristanišč.
Ladjo, ki je bila narejena še v času Weimarske republike in je nosila ime Berlin, je Nemčija predala Sovjetski zvezi kot del vojnih reparacij. Pod novim imenom je plula več kot 30 let.
Ta ogromna luksuzna ladja pa je že presegla svojo življenjsko dobo in bi morala iti kmalu v pokoj. Nesrečna plovba bi morala biti ena od zadnjih, a je postala zadnja.
Trčenje
Andrej Leonov
Nikomur od 897 potnikov in 346 članov posadke se ni sanjalo, da nanje preži nesreča: ljudje so plesali in gledali film, večina pa se je odpravljala spat.
Takrat je nasproti priplula tovorna ladja Pjotr Vasjov, katere kapitan Pjotr Tkačenko je obljubil, da se bo umaknil s poti.
A stvari so šle v popolnoma napačno smer. Tovorna ladja je napravila oster zavoj naravnost proti Admiralu Nahimovu. Posadki na obeh ladjah sta postajali zaskrbljeni a Tkačenko, ki je sledil premikom na svojem avtomatskem radarju, je mirno odgovoril, da vse poteka po načrtu in da bosta ladji varno zapluli ena mimo druge.
Istočasno pa je bil kapitan potniške ladje Vadim Markov odsoten iz poveljniške kabine, ker se je udeležil večerje.
Ko je postalo jasno, da bo prišlo do trčenja, je mornarje zgrabila panika. Šele takrat je Tkačenko odvrnil pogled z radarja in ugotovil, da je sistem kazal popolnoma napačno sliko. Povelje, naj se ladjo takoj ustavi, je prišlo prepozno.
Katastrofa
TASS
Ob 23:12 je tovorna ladja trčila v potniško in v njen bok zarezala 80 kvadratnih metrov veliko luknjo. Admiral Nahimov se je nagnil na bok.
Prišlo je do takojšnjega izpada elektrike in ladja se je v samo osmih minutah potopila skupaj z mnogimi potniki, ki so ostali ujeti v kabinah v popolni temi. Med njimi je bilo 23 otrok, ki so že spali ob tako pozni uri.
Kljub temu, da je ladja premogla reševalne čolne, pa posadka ni imela dovolj časa, da bi jih usposobila. »Na krovu je bilo kaotično. Eni so kričali, drugi so jokali ali pa se živčno smejali. Moški so prižigali vžigalice in vžigalnike. Panike na začetku še ni bilo,« se spominja Jekaterina Kišman.
Ker se je ladja hitro potapljala, so potniki začeli skakati v vodo, da bi se rešili. »Visok možakar v belih hlačah je pritekel do mene in zakričal, naj skočim. ’’Ne znam plavati!’’ ’’Vseeno skoči!’’ Nato me je zgrabil in vrgel v morje,« razlaga Jekaterina.
Eden od preživelih Vladimir Puzirko se spominja: »Skočil sem in na vso moč poskušal odplavati stran od potapljajoče se ladje, da me ne bi potegnilo v vrtinec. Ozrl sem se nazaj in videl, kako se je ladja že potopila in me vleče na dno. Tako zelo sem si želel živeti in se tako močno trudil, da bi ostal na površju. In nato mi je uspelo. Slekel sem srajco, hlače in čevlje. Ugotovil sem, da me tok nese na odprto morje. Naenkrat sem v bližini zagledal veliko ladjo. To je bil Pjotr Vasjov.«
Pjotr Vasjov, ladja, ki je povzročila potopitev Admirala Nahimova, je bila tudi prva, ki je sodelovala v reševanju. V nekaj urah so se ji pridružile ladje in čolni iz Novorossijska.
Množično grobišče
Vladimir Velengurin / TASS
Potopitev Admirala Nahimova, kasneje znanega kot »sovjetski Titanik«, je stala 423 življenj (359 potnikov in 64 članov posadke). Kapitana obeh ladij sta preživela, kasneje pa so ju spoznali za kriva zaradi malomarnosti in obsodili na 15 let zapora, vendar sta bila leta 1992 izpuščena.
Zgodaj septembra so potapljači začeli iz potopljene ladje vleči trupla umrlih. Zaradi izjemne vročine pa so se trupla začela naglo razkrajati, zaradi česar so jih morali fotografi čim hitreje fotografirati, da bi jih kasneje lahko identificirali. Nekateri so med tem doživeli živčni zlom.
Ko sta med akcijo umrla dva potapljača, so jo ustavili. Padla je odločitev, da Admirala Nahimova in preostale umrle potnike pustijo, da počivajo v svojem grobu na dnu morja.
Ilja Pavlenko / TASS
Preberite še:
»Sovjetske kamikaze« ali kako sta pilota priletela v stanovanjski blok