Med leti 1925 in 1960 so sovjetski inženirji v želji, da bi napravili nekaj, česar svet še nikdar prej ni videl, eksperimentirali z različnimi vrstami tankov. Med njimi sta bila na primer tudi »leteči« tank in tank z zaščito pred jedrskimi eksplozijami.
Objekt 279 bolj spominja na leteči krožnik kot pa na pravi tank. Narejen je bil na začetku hladne vojne, ko so tako Sovjeti kot Američani skušali izdelati bojne stroje, ki bi delovali tudi po jedrski vojni.
Tako se je leta 1959 pojavil Objekt 279 z zaobljenimi robovi, zaradi katerih je dobil elipsoidno obliko. Ta naj bi med drugim prispevala k blažitvi udarnega vala po eksploziji atomske bombe. V tistem času sta obe strani smatrali, da bo vsak naboj, mina ali bomba imela jedrsko polnjenje.
Tank je imel štiri gosenice, kar mu je omogočalo, da premaguje višje in zahtevnejše prepreke kot drugi tanki, narejeni koncem 50-ih let. Z lahkoto se je prebijal skozi močvirja in sneg, prav tako pa je obvladal protitankovske barikade, ki so bile običajne za tisti čas. Po drugi strani pa je Objekt 279 imel vrsto pomanjkljivosti, ki so na koncu prevladale.
Tank skorajda ni imel manevrskih zmožnosti, zaradi česar je bil lahka tarča na bojišču. Kot drugo, bil je zelo drag, tako za proizvodnjo kot vzdrževanje. Zaradi tega se je sovjetsko vodstvo odločilo, da se odpove temu projektu.
Do danes je ostal samo en prototip Objekta 279. Ogledate si ga lahko v tankovskem muzeju Kubinka v Podmoskovju.
Sovjetski inženirji so leta 1937 delali na še enem ambicioznem projektu. To je bil leteči tank BT-7 z milo rečeno nenavadnim zunanjim izgledom.
To je bila kombinacija lahkega tanka in reaktivnega motorja. Na vrhu tanka so bila zložljiva krila, namenjena kakopak letenju po zraku.
To čudo je imelo celo vertikalni rep in krmilo za upravljanje med letom. Na sprednji strani je bil nameščen propeler z dvema elisama, za premikanje po kopnem pa je imel navadne gosenice.
Zamišljeno je bilo, da bi tank upravljala dvočlanska posadka, ki bi od orožja imela na razpolago dva mitraljeza, enega velikega s kalibrom 12,7 mm in enega lahkega v kalibru 7,62 mm.
Ta stroj bi moral delovati v globokem sovražnikovem zaledju, kjer bi zbiral izvidniške podatke po kopnem in v zraku.
Inženirji so napravili celo leseno maketo bodočega jeklenega tanka, a vojaški vrh je na koncu ocenil, da so to pretirano futuristične ideje, za katere ni vredno trošiti sredstev.
Sovjetski inženirji so leta 1937 napravili tudi lebdeči amfibijski tank na bazi hoverkrafta – vozila na zračni blazini. Namenjen je bil za premagovanje gozdnih močvar, skozi katera so se običajni tanki le stežka prebijali.
Konstrukcija je temeljila na prvem hoverkraftu na svetu, ki je nosil oznako L-1 in je bil izdelan le nekaj let pred tem.
Sodeč po načrtih so inženirji nameravali na sprednjem delu tanka namestiti dva propelerja, ki bi poganjala dva letalska motorja M-25 s skupno močjo 1.450 KM.
S tema motorjema bi ta jeklena pošast, težka 8,5 ton, postala prva na svetu, ki lahko 25 cm nad tlemi razvije hitrost do 250 km/h in to ob težki oborožitvi. A druga svetovna vojna je popolnoma spremenila sovjetske načrte, tako da je vojaški vrh odločil odstopiti od spornih tankovskih projektov, inženirji pa so se morali usmeriti v razvoj bolj praktičnih bojnih strojev.
Preberite še;
Video: Glavni tanki ruskih kopenskih sil
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
