Zakaj so želele ZDA in Sovjetska zveza zmetati atomske bombe na Luno?

V 50. letih 20. stoletja je hladna vojna med Sovjetsko zvezo in ZDA postajala vse resnejša. Državi sta tekmovali ne samo v številu in moči jedrskih konic, ampak tudi v osvajanju vesolja. Z raketami bi bil lahko nasprotnik z enim pritiskom izbrisan z obličja Zemlje, pri vesolju pa je šlo bolj za prestiž – velesili sta hoteli pred svetom prikazati svojo prevlado v osvajanju nebes.

Toda ta dva vidika se enkrat skoraj nevarno združila, saj so sovjetski akademiki resno razmišljali o možnosti, da bi izpeljali jedrski napad na Luno. Pozneje se je izkazalo, da so enako razmišljali v Washingtonu.

Tekma za Luno

Prvi človek na Luni je bil Američan Neil Armstrong, ki je leta 1969 z modulom Apolla 11 pristal v Morju miru (čeprav v to vztrajno dvomijo teoretiki zarot). Ampak deset let prej je v tekmi za Luno vodila Sovjetska zveza.

14. septembra 1959 je avtomatska medplanetarna postaja Luna-2 kot prva dosegla površino Lune. Šlo je za enosmerni polet: sovjetski znanstveniki so iz Bajkonurja dobesedno izstrelili postajo, ki se je po 33 urah letenja zaletela v površino Lune in tam obležala za zmeraj.

Leta 1959 je bil tak uspeh za ZDA nepredstavljiv. Takole je uspeh Lune-2 komentiral ameriški znanstvenik Keith Glennan: »To je višja stopnja uspeha. Nihče ne dvomi, da so Rusi zdaleč presegli vse druge narode v razvoju tehnologij za osvajanje vesolja.«

Ko je Nikita Hruščov nekaj tednov pozneje obiskal ZDA, je predsedniku Dwightu Eisenhowerju ponosno izročil kopijo zastavice, ki je bila dostavljena na Luno. Še zdaj jo hranijo v muzeju v Eisenhowerjevem rodnem mestu Abilene v Teksasu.

Dokaz, ki mu ne gre oporekati

Seveda se je za uspešnim poletom Lune-2 skrivala množica neuspešnih poskusov in opuščenih projektov.

Eno leto pred izstrelitvijo avtomatske medplanetarne postaje je bil v obravnavi eden izmed najbolj eksotičnih projektov. Jedrski fizik Jakov Zeldovič je vodjam sovjetskega vesoljskega programa Sergeju Koroljovu in Mstislavu Keldišu predlagal, da bi na Zemljin naravni satelit ne samo poslali takšno postajo, ampak da bi takšno postajo opremili z jedrskim orožjem.

Vprašanje so vzeli resno in nima nič skupnega s kakšnimi naklepi vesoljskih zlikovcev. Sovjetska zveza je imela potrebo, da bi polet njene postaje do Lune jasno opazili v tujini, in odločevalci so se bali, da bo morda postaja sama po sebi premajhna in njenega trka na Zemlji sploh nihče ne bo mogel zabeležiti. Kaj pa, če bi se ob trku z Luno sprožila še manjša atomska bomba …

»Predpostavljalo se je, da bi jedrska eksplozija ob trku z Luno poslala po svetu nenaden visok dvig krivulje, ki bi ga zlahka zabeležili vsi observatoriji, ki bi takrat imeli priložnost opazovati Luno,« je v knjigi Rakete in ljudjepojasnil znanstvenik in konstruktor Boris Čertok, ki je bil med ožjimi pomočniki Koroljova.

Jedrsko orožje - slaba izbira

Za Luno se je zgodba dobro končala. Čertok in Keldiš sta od ideje najprej odvrnila Koroljova, ki je skrbel za celotno vodenje, nato še Zeldoviča, ki si je idejo sploh izmislil.

Tveganja so bila namreč prevelika. Če bi se avtomatska medplanetarna postaja pokvarila v začetnih fazah, bi skupaj z jedrskim tovorom eksplodirala neposredno v Sovjetski zvezi. Če bi prišlo do okvare pozneje v vesolju in ne bi zgorela v atmosferi, bi lahko eksplodirala kjerkoli na Zemlje. Po takšnem incidentu tretja svetovna vojna ne bi bila daleč.

Na koncu je Luna-2 poletela brez jedrskega orožja, v tujini pa so jo opazili. Sovjetski znanstveniki so s projektom seznanili direktorja britanskega observatorija, ki je spremljal zadnje etape poleta in potrdil informacije Američanom. Nihče ni podvomil v triumf Sovjetske zveze.

Medtem, na drugem koncu sveta …

Med hladno vojno se je zdelo, da sta ZSSR in ZDA tako velika sovražnika, da ju ni mogoče pobotati. Ampak sprejemanje odločitev je bilo v obeh državah relativno podobno, kar potrjuje tudi tale zgodba o »jedrskem napadu na Luno«. V ZDA se je obravnaval podoben projekt, ampak ne med akademiki, temveč v vojski.

Konec 90. let je bil javnosti razkrit Projekt A119 iz 50. let, v katerem so Nasini znanstveniki obravnavali možnost bombardiranja Lune, da bi demonstrirali moč ameriške vojske.

»Jasno je bilo, da bi bil glavni cilj takšne eksplozije PR in dokazovanje lastne nadmoči,« je v pogovoru za The Guardian povedal fizik Leonard Reiffel, ki je odgovarjal za razvoj projekta A119. Samega znanstvenika je projekt spravljal v slabo voljo: »Jaz sem takrat dal jasno vedeti, da bo [z jedrskim napadom] znanost ustvarila veliko škodo, ker bo uničeno krhko okolje na Luninem površju, toda ameriške zračne sile je zanimal samo učinek eksplozije tukaj, na Zemlji.«

Tudi v ZDA je prevladala zdrava pamet. Znanstveniki so uspeli prepričati vojsko, da se takšno igračkanje ne splača, in projekt je bil opuščen. V Moskvi in v Washingtonu so vendarle dojeli, da je metanje uničujočega orožja na Zemljin edini naravni satelit ne samo nevarno za človeštvo, ampak tudi neverjetno neumno.

Preberite še:

Ali je Pluton manjši od Rusije? Pet zanimivih dejstev o Rusiji in vesolju  

Sovjeti so razvijali komunikacijske zveze s planeti v Osončju