Vladimir Musaeljan / TASS
Sergo Berija: razvijal rakete v izgnanstvu
Desna roka Stalina in vodja NKVD Lavrentij Berija je imel samo enega sina, Serga. Ta si je zgradil bleščečo kariero kot vojaški inženir.
arhiv
Na začetku druge svetovne vojne je 20-letni mladenič opravil pospešen trimesečni tečaj v radiotehničnem laboratoriju NKVD, pridobil naziv tehnika poročnika ter se zaposlil v vojski. Leta 1941 je odpotoval na tajno misijo v Iran, leta 1942 je služil v Severnokavkaški armadni skupini, kasneje pa se udeležil obeh konferenc zavezniške koalicije v Teheranu in na Jalti. Po vojni je Sergo zaključil Leningrajsko vojaško akademijo za zveze. Med pisanjem diplome je projektiral prvo sovjetsko krilato raketo zrak-morje KS-1 Komet in postal eden od glavnih vojaških konstruktorjev. Za svoje projekte je prejel red Lenina in Stalinovo nagrado ter magistriral in doktoriral.
A po aretaciji in obsodbi njegovega očeta leta 1953 se je vse obrnilo na glavo. Sergo je za eno leto sedel v samico, odvzeti so mu bili vsi znanstveni nazivi in nagrade. Komisija je zaključila, da je njegovo doktorsko delo plagiat, kopiral naj bi več del drugih znanstvenikov in inženirjev. Nato je bil skupaj z materjo leta 1954 prisilno poslan v »administrativni izgon« na Ural, kjer je dobil trisobno stanovanje in pravico do ukvarjanja z raketno tehnologijo. Z mamo sta tudi spremenila priimek v Gegečkori, saj sta bila prepričana, da ju bodo ljudje sicer »raztrgali«.
Sputnik
»Gegečkori je bil priimek njegove mame. Z njim se je tudi povsod predstavljal. Niti enkrat ni omenil, da je njegov oče Lavrentij Berija,« je v 50-ih razlagal eden od njegovih kolegov Relj Mataforov. Sergo je začel kariero ponovno od začetka z nazivom navadnega inženirja, a skozi leta se je ponovno dokazal. Leta 1964 je zaprosil za preselitev v Ukrajino v Kijev, kjer je nadaljeval vzpon po kariernih stopničkah. Med leti 1990 in 1999 je bil Sergo Gegečkori glavni konstruktor v Kijevskem znanstvenoraziskovalnem inštitutu. A svojega pravega izvora ni skrival do konca življenja in celo napisal spomine, v katerih je poskusil rehabilitirati očeta, ki ga je imel zelo rad. Menil je, da mu je partijsko vodstvo obesilo nesorazmerno krivdo in da je vse, kar je počel njegov oče, bilo v korist države.
Leonid Hruščov: se upiral Stalinu in umrl v boju
Mož, ki je razbil Stalinov kult osebnosti, je imel šest otrok, a najzanimivejše je bilo življenje najstarejšega sina Leonida.
arhiv
Najprej je sin bodočega prvega sekretarja CK KPSZ delal v tovarni. A leta 1939 se je prostovoljno pridružil Rdeči armadi in prosil, da ga pošljejo na fronto kot pilota bombnika. Začela se je namreč sovjetsko-finska vojna. V samo enem letu je opravil 30 bojnih poletov.
Takoj po tem je služil na vzhodni fronti, a njegovo letalo je bilo skoraj takoj na začetku vojne, leta 1941, sestreljeno in Leonid je bil hudo poškodovan. Čez eno leto so ga še z nezaceljeno nogo poslali nazaj na fronto, tokrat v lovcu. Po spominih njegove sestre Rade so še nezdravega brata na fronto poslali kazensko. Na neki zabavi naj bi namreč v pijanem stanju pomotoma ustrelil mornarja (njegova vnukinja Nina sicer trdi, da je to izmišljotina in da ni nobenih dokazov). Tako ali drugače, sin Hruščova je zopet sedel v letalo, a leta 1943 se ni več vrnil s fronte in bil razglašen za izginulega.
Po uradni razlagi je bil Leonid sestreljen, medtem ko je z lovcem kril svojega tovariša pred nemškim Focke-Wulfom. Obstaja pa tudi teorija zarote, ki naj bi zrasla na zeljniku stalinistov, ki so hoteli diskreditirati Nikito Hruščova. V tistih časih je bila zelo priljubljena, čeprav je najverjetneje popolna izmišljotina.
Po njej naj bi Leonid prešel na nemško stran, nato pa bil ugrabljen po Stalinovem ukazu in tajno ustreljen. Za to zgodbo sicer ni nobenih tehtnih dokazov, a »tarča« ni bila naključna.
»Leonid je bil trdoglav. To, mislim da je povzročilo konflikt z njegovim očetom, saj ga je ta hotel vzgojiti v komunista, Leonida pa ni imel te želje,« pravi Nina, prapravnukinja Nikite Hruščova. Po njenih besedah se je Leonid obnašal kot moskovski dandy, se imel za nekaj več in bil zelo hiperaktiven. »Danes bi mu rekli adrenalinski odvisnik,« dodaja.
Galina Brežnjeva: se zapletla s cirkusantom, umrla v psihiatrični ustanovi
V mladosti je hči Brežnjeva sanjala, da bi postala igralka, a oče jo je poslal na univerzo na študij filologije. To pa ni »ozdravilo« njenih umetniških nagnjenj in Galina je našla drug način za izražanje svoje ekspresivne narave.
Leta 1951 se je zaljubila v potujočega cirkuškega umetnika Jevgenija Milajeva, ki je bil takrat star 41 let, samo štiri leta mlajši od Leonida Brežnjeva. Galina je bila takrat 22. Pustila je univerzo in se zaposlila kot kostumografinja v istem cirkusu kot Jevgenij in tako sta se zapletla. Čeprav se jima je rodila hči, je zveza razpadla, ko je imel Milajev afero z eno drugo umetnico. Njen drugi zakon je bil s sinom slavnega ilustratorja Emila Kia, 18-letnim Igorjem. A po samo desetih dneh sta se morala na zahtevo Galininega vplivnega očeta raziti.
Ko je Brežnjev prevzel vodenje države, je njegova hči postala magnet za boemsko visoko družbo. Na koncu si je našla podpolkovnika notranje varnostne službe Jurija Čurbanova, vendar je ves čas preživljala na družabnih dogodkih in postala odvisna od alkohola.
Jurij Abramočkin / Sputnik
Galinino življenje se je po smrti njenega očeta leta 1982 spremenilo v nočno moro. Visoka družba ji je obrnila hrbet, njenega moža so aretirali, proti družini Brežnjevih pa so sprožili protikorupcijske procese. Njena zasvojenost z alkoholom je postala javna. Na koncu so je še lastna hči spravila v psihiatrično ustanovo, kjer je umrla od srčne kapi.
Natalija Hajutina (Ježova): se poskusila obesiti in rehabilitirati svojega očeta
V Stalinskih čistkah v letih 1937-1938 je bilo na smrt obsojenih skoraj 700.000 ljudi (glede na arhivske dokumente) in nad vsem je bdel takratni vodja NKVD Nikolaj Ježov. »Krvavi škrat« (visok je bil samo 150 cm) ni imel lastnih otrok, a je posvojil hči Natalijo.
arhiv
Obstaja več zgodb o njenem izvoru, od te, da naj bi bila nezakonski otrok zadnje žene Ježova do tega, da je bila nezakonska hči samega Ježova ali pa hči sovjetskih diplomatov, ki naj bi ju usmrtil NKVD. Karkoli od tega je že res, deklica je bila posvojena pri 11 mesecih in postala center pozornosti Ježova. »Bil je izjemen oče. Spominjam se, kako je zame z lastnimi rokami napravil drsalke in me učil igrati tenis in gorodki [stara ruska športna igra]. Z mano je preživel ogromno časa,« se je spominjala Natalija.
Ko je bil leta 1938 Ježov aretiran, je prosil: »Pustite mojo deklico na miru!« Njena krušna mati je takrat že napravila samomor, zato so Natalijo v zastraženem vagonu prepeljali v posebno sirotišnico za otroke »sovražnikov ljudstva«. Že med vožnjo ji je bilo rečeno, naj pozabi svoje ime, a Natalija je oboževala svojega očeta in izkoristila vsako priložnost, da se je pogovarjala o tem, kdo in kaj je bil. A stres je sčasoma naredil svoje in odločila se je, da konča življenje z obešanjem. Vrv pa ni zdržala: »Moje telo je bilo opraskano, moja obleka strgana, ta vrv pa mi je visela okoli vratu,« je povedala.
Kasneje se je prostovoljno preselila v vas blizu Magadana, kamor je njen oče izgnal mnogo ljudi. Leta 1999 je sprožila postopek za rehabilitacijo očeta, vendar jo je sodišče zavrnilo. V Magadanu je pisala pesmi in redko zapuščala hišo.
Ob vsakem trkanju na vrata se je zdrznila: »Še vedno se bojim, da bo nekoč nekdo potrkal in se mi maščeval za to, kdo je bil moj oče,« je nekoč priznala. Preminula je leta 2016.
Preberite še: