Kdo bo koga: Kako so se komunisti borili za oblast po Stalinovi smrti

Global Look Press
Takoj po smrti sovjetskega voditelja Josifa Stalina se je znotraj njegovega ožjega kroga začel nemilosten boj za oblast. Tesna povezanost s pokojnim avtokratom je postala negativna lastnost, ki je lahko človeka celo stala življenja. Iz tega ostrega boja je kot zmagovalec izšel Nikita Hruščov, medtem ko so njegovi nasprotniki umrli, bodisi politično bodisi dejansko.

Josif Stalin je vladal Sovjetski zvezi dlje kot katerikoli drug voditelj te države. Vladati je začel, ko je po Leninovi smrti leta 1924 sčasoma premagal vse druge partijske tekmece, 5. marca 1953 pa je umrl zaradi kapi.

Dokler je bil Stalin še živ, si nihče ni upal nasprotovati njegovi avtoriteti, saj so se vsi spominjali, kakšna usoda je čakala tiste, ki so naleteli na njegovo nenaklonjenost. Kakor pa je voditelj umrl, so si začeli njegovi najbližji zavezniki deliti njegovo zapuščino.

Kratko zavezništvo

V sovjetski eliti ob Stalinovi smrti nihče ni imel zadosti moči, da bi koncentriral oblast v svojih rokah, zato so trije najvplivnejši politiki ustvarili triumvirat, v katerem je vsak od trojice kontroliral določeno vejo oblasti.

Stalinov namestnik Georgij Malenkov je prevzel vodenje vlade in je postal premier Sovjetske zveze, nekdanji voditelj sovjetske republike Ukrajine Nikita Hruščov pa je prevzel vodenje Komunistične partije.

Zloglasni vodja tajne policije Lavrentij Berija, ki je nadziral tudi sovjetski jedrski program, je ostal minister za notranje zadeve ter ohranil nadzor nad tajnimi službami. Berija je kot Stalinov gruzinski rojak in verjetno najtesnejši kolega vodil zloglasni NKVD od leta 1938 do 1945, zlasti med in po drugi svetovni vojni pa je izvajal brezobzirne represije.

Malenkov in Hruščov sta se oba bala, da se bo Berija najprej znebil njiju dveh, zato sta se odločila, da bosta skupaj udarila prva pred njim.

Padec zloveščega ministra

Lavrentij P. Berija.

Poleti leta 1953 se je zdelo, da ima Berija kot šef NKVD-ja trden položaj. Vendar sta ga Malenkov in Hruščov napadla čisto nepričakovano. Ko se je Berija junija 1953 vrnil s potovanja po Vzhodni Nemčiji, je bil ob prihodu aretiran.

Na plenumu centralnega komiteja komunistične partije so vsi visoki partijski predstavniki obsodili Berijo kot arhitekta represij (to je res) in britanskega vohuna (to ni res).

Ko so partijski uradniki naštevali vse grozote iz Stalinovih časov, Stalina skoraj niso omenjali. Krivdo za vse so pripisali Beriji. Slednji ni dobil priložnosti, da bi se branil, in še istega leta je bil usmrčen. Šel je po isti poti kot prejšnja šefa NKVD-ja v času Stalina: Henrik Jagoda in Nikolaj Ježov.

Stara garda napade Hruščova

Georgij Malenkov.

Ko je padel Berija, sta Hruščov in Malenkov uperila orožje eden proti drugemu. V knjigiOdjuga Hruščova zgodovinar Aleksander Pižikov razlaga, da je bil Malenkov veliko manj karizmatičen in aktiven kot Hruščov, zato je dvoboj izgubil. Na še enem plenumu leta 1955 so ga suspendirali s položaja sovjetskega premierja.

A boja še ni bilo konec: Malenkov je ustvaril novo zavezništvo s starima Stalinovima tovarišema, zunanjim ministrom Vjačeslavom Molotovim (znan predvsem po paktu o nenapadanju z nacistično Nemčijo leta 1939) in Lazarjem Kaganovičem. Skupaj so dosegli glasovanje o nezaupnici Hruščovu in njegovem odstopu s položaja prvega sekretarja partije na zasedanju sovjetske vlade leta 1957.

Obstajali so resni razlogi za kritike proti Hruščovu, na primer zaradi nerealističnih obljub, kako bo sovjetska država prehitela ZDA pri proizvodnji mleka in mesa. Trojici je skoraj uspelo.

Nihče ni bil nedolžen

Nikita Khrushchev ima nagovor na shodu.

A je bil tudi Hruščov zelo zvit. Uspelo mu je prestaviti glasovanje, ki se je zgodilo na še enem plenumu, tokrat junija 1957. S podporo mlajših članov partije, tudi Leonida Brežnjeva, je Hruščov uspel preusmeriti razpravo s svojih napak na zločine 30. in 40. let. Podporniki Hruščova so znova glasno kritizirali staro gardo zaradi represij in prelivanja krvi.

Imeli so prav, saj so bili Malenkov, Molotov in Kaganovič resno vpleteni v ubijanje nedolžnih ljudi. Ampak: Hruščov, ki jih je tako kritiziral, ni bil nič boljši. Kaganovič ga je vprašal: »Ja, kaj pa ti? A nisi tudi ti podpisoval papirje o usmrtitvah v Ukrajini?« Hruščov je preprosto molčal.

Ne glede na vse je Hruščov zmagal, »protipartijska trojica« pa je izgubila. Nastopili so mirnejši časi kot pod Stalinom, zato nikogar več niso usmrtili ali zaprli, pač pa so poražencem dovolili, da živijo kot upokojenci.

Hruščov je po tej zgodbi vladal ZSSR še sedem let, dokler ga leta 1964 niso s položaja vrgli isti mladi člani partije, ki so ga leta 1957 podprli. Svoja zadnja leta je končal izven politike, ko se je pritoževal, kako so ga izdali nekdanji prijatelji.

Preberite še: Odpor do dejstev ali kakšne so prave razsežnosti Stalinovega terorja?

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke