Kako je nemški ambasador v Moskvi poskušal preprečiti drugo svetovno vojno

Werner von der Schulenburg je simpatiziral z Rusi in menil, da bi sovjetsko-nemška vojna privedla do katastrofe.

Septembra 1939 grof Friedrich-Werner von der Schulenburg, 63-letni nemški diplomat, ki je služil kot veleposlanik v Sovjetski zvezi, ne bi mogel biti bolj srečen. Nemčija in ZSSR sta pravkar podpisali pakt o nenapadanju, znan kot Pakt Ribbentrop-Molotov. Schulenburg je bil močnega prepričanja, da je mir z Rusijo ključnega pomena za nemško blaginjo.

»To je diplomatski čudež … Upam, da te dobre situacije ne bodo uničile nobene okoliščine. Končno smo [diplomati] izpolnili svojo nalogo … Upam, da bo iz tega prišlo nekaj dobrega!« je čustveno pisal nekemu prijatelju, potem ko je bil podpisan pakt.

Na žalost se iz tega na koncu ni izcimilo nič dobrega. 22. junija 1941 je nacistična Nemčija prekršila dogovor in napadla Sovjetsko zvezo z vso svojo močjo in vsi Schulenburgovi napori, da bi to preprečil, so bili zaman. A kako je lahko takšen človek sploh služil pod Hitlerjem?

Diplomat stare šole

Schulenburg bi se zelo verjetno strinjal z nečim, kar je izjavil Stalin med vojno: »’’Hitlerji’’ bodo prišli in odšli, nemška država pa bo obstala.« Schulenburg je svojo diplomatsko kariero začel leta 1901, dolgo preden so na oblast prišli nacisti. Kot potomec stare plemiške družine je vse svoje odraslo življenje opravljal poklic diplomata z vmesnim premorom med prvo svetovno vojno, ko je moral v vojsko. Tam je prejel železni križec za pogum. Vlade so se menjale, Schulenburg pa je ostal in služil vsem.

Med leti 1922 in 1931 je služil kot veleposlanik v Iranu, nato pa v obdobju 1931-1934 v Romuniji. A pravi izziv je prišel, ko so ga leta 1934 premestili v Moskvo. Schulenburg sicer ni bil rusofil, a je delil prepričanje Otta von Bismarcka, da so za ohranjanje moči in blaginje v Nemčiji potrebni dobri odnosi z Rusijo.

»Nemško-ruskim odnosom je pripisoval velik pomen … Zanj druge alternative od miru za soobstoj teh dveh velikih držav ni bilo,« je v prispevku Nove Gazete leta 2014 zapisal nemški veleposlanik v Rusiji Rüdiger von Fritsch. A ker so bili na čelu nemške zunanje politike od leta 1933 naprej nacisti, se je ohranjanje dobrih odnosov med Moskvo in Berlinom izkazalo za izjemno težko nalogo.

Krize in kompromisi

»Nihče drug ni mogel v tistih težkih časih tako sofisticirano in preudarno predstavljati Nemčije kot ravno Schulenburg,« je omenil Gustav Hilger, nemški diplomat, ki je delal v sovjetski ambasadi v 30-ih. Schulenburg je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi sproščal napetosti med državama v letih 1938-1939, ko sta se znašli na robu vojne.

Leta 1938 je dosegel dogovor s takratnim sovjetskim zunanjim ministrom Maksimom Litvinovom, da se bosta državi izogibali medsebojnemu kritiziranju v medijih. Doprinesel je tudi k podaljšanju trgovskega sporazuma leta 1938. A kot noben drug diplomat, tudi Schulenburg ni mogel preko ukazov njegove vlade, in zato je tudi močno podpiral podpis pakta o nenapadanju.

Hitlerjeve laži

Otoplitev odnosov med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo pa je bila kratka. Leta 1941 je prišlo do novih napetosti, ko je Moskva deklarativno podprla Jugoslavijo po nemški invaziji. Znova so v mednarodnem prostoru vzniknile špekulacije o vojni. Schulenburg je poskušal osebno stopiti v stik s Hitlerjem in mu napisal pismo, v katerem je opozarjal pred nevarnostmi sovjetsko-nemške vojne.

Hilger je v svojih spominih zapisal: »28. aprila 1941 se je Schulenburg med delovnim obiskom v Berlinu osebno sestal s Hitlerjem. Veleposlanik je na Hitlerjevi pisalni mizi zagledal svoje pismo, vendar ni bil prepričan, ali ga je Hitler prebral. Med slovesom se je Hitler ponovno navezal na njun prejšnji pogovor in rekel: ’’Še ena stvar, Schulenburg. Ne bom šel v vojno z Rusijo!’’«

No, Hitler se je, kot smo videli, zlagal. Schulenburg je menil, da mu Hitler ne zaupa, saj član nacistične stranke na papirju ni pravi nacist. Ali, kot je v svojih spominih kasneje zapisal Joseph Goebbels, nemški minister za propagando in Hitlerjev ožji sodelavec: »Naš veleposlanik v Moskvi ni imel pojma o tem, da bo Nemčija napadla. Vztrajal je, da bi bila najboljša politika iz Stalina narediti zaveznika … Nobenega dvoma ni, da je najboljša politika, da naših diplomatov ne seznanimo z našimi pravimi nameni.«

Vse je izgubljeno

22. junija 1942 je Schulenburg prišel v Kremelj, da bi Vjačeslava Molotova, naslednika Litvinova, obvestil, da se je začela vojna. A takrat so nemške sile že vdrle na sovjetsko ozemlje brez vojne napovedi. Veleposlanik je pravkar prejel ukaz iz Berlina in bil popolnoma potrt. Ko je hodil po Moskvi je »dvigoval roke kvišku proti nebu z izrazom nemoči na obrazu,« je zapisal Hilger.

Schulenburg je moral po izbruhu vojne zapustiti Moskvo. Nato je do leta 1944 služil na zunanjem ministrstvu v Berlinu in vodil Ruski komite, formalno pozicijo brez kakršnega koli političnega vpliva. Zato ne preseneča, da je bil nezadovoljen s Hitlerjem in njegovo politiko.

Smrt in zapuščina

To nezadovoljstvo je privedlo starega diplomata do tega, da se je pridružil nemškemu protinacističnemu uporu. Leta 1944, ko je postalo jasno, da Nemčija že izgublja vojno, je več visokih častnikov in funkcionarjev kovalo zaroto za atentat na Hitlerja. Schulenburgovo sodelovanje v zaroti je bilo majhno, a če bi jim uspelo, bi lahko prevzel pomembno vlogo. Več virov ga je namreč označilo za potencialnega zunanjega ministra. A atentat je spodletel, Schulenburga pa so skupaj z mnogimi drugimi zarotniki usmrtili.

Čeprav se je Schulenburgova kariera naenkrat prekinila, so njegovo modrost in načelnost hvalili še v povojni Nemčiji. Kot je zapisal veleposlanik Fritsch: »Če obiščete nemško ambasado v Moskvi, boste srečali veleposlanika Schulenburga: njegov kip stoji v kanclerjevski pisarni, njegov portret pa visi v ambasadorjevi rezidenci zraven portreta njegovega velikega predhodnika Otta von Bismarcka … Schulenburgova osebnost in načelnost si takšen spomin tudi zaslužita.«

Preberite še:

Michael Souther: človek, zaradi katerega so Sovjeti držali ameriško floto za vrat

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke