Legenda pravi, da naj bi bil car Nikolaj I. takšen obsedenec z nadzorom, da je osebno bdel celo nad gradnjo železnice. Ko je načrtoval prvo železniško progo med Moskvo in Sankt Peterburgom, je kar sam zarisal linijo na zemljevidu s pomočjo ravnila. A svinčnik se je zataknil ob prst, s katerim je car držal ravnilo, in narisal ovinek na zemljevid. V strahu pred carjevo jezo so uradniki ovinek ohranili in tire postavili natančno tako, kot je zarisal Nikolaj.
Podobna anekdota kroži o Stalinu in gradnji transsibirske železnice in celo o Petru Velikem in gradnji ceste med Moskvo in Sankt Peterburgom. Kakorkoli že, čas je, da ta mit razbijemo!
Famozni ovinek na progi je bil blizu vasi Verebje v Novgorodski regiji. Najprej je bila železnica tukaj popolnoma ravna, a to je povzročalo ogromne težave.
Pri gradnji tirov v ravni liniji lahko pride do velikih višinskih razlik, v tem primeru pa so bile zares ogromne: postaja Mstinski most stoji na 79 metrih nadmorske višine, naslednja postaja Torbino pa že na 192 metrih, zato je med njima zelo strm 21 kilometrov dolg hrib, po katerem so se vlaki s težavo vzpenjali (in spuščali). Pri spustu so se pregrevale zavore in vlaki iz Moskve so imeli težave z zaustavljanjem na postaji Mstinski most. Vlaki iz Sankt Peterburga proti Moskvi pa niso imeli dovolj moči, da bi se povzpeli na hrib, zato je bilo treba vagone odklopiti in jih vleči po hribu posamično.
Februarja 1852, tri mesece po otvoritvi železnice, se je zgodila nesreča. Na postaji je bil hrib tako strm, da so vagoni, če niso bili pod nadzorom, enostavno pobegnili po hribu navzdol. Nek vlak je imel toliko vagonov, da jih je bilo možno po hribu spraviti samo v dveh delih in ko je lokomotiva sopihala v hrib z drugim delom kompozicije, se je prva, ki je že bila na vrhu pri postaji, začela premikati nazaj dol in se zaletela v lokomotivo in ostale vagone.
Kljub temu pa ni bilo nobenih ukrepov vse do leta 1869, ko je pogorela postaja Mstinski most. Po tem je inšpekcija presodila, da je ta železniški odsek preveč nevaren in ga je treba popraviti.
In tako je padla odločitev za gradnjo ovinka, s katerim se je proga podaljšala za 5 kilometrov. Stari most čez reko Verebjo so podrli, namesto njega pa je bil zgrajen železniški jez, skozi katerega so potegnili cev. Dodani sta bili dve novi postaji. Gradnja se je zaključila leta 1881 in tako se je pojavil tudi ovinek »carjevega prsta«. Pri tem sploh ni bilo pomembno dejstvo, da je bil Nikolaj I. takrat že 26 let pokojen.
Danes »carjevega prsta« več ne boste našli niti na zemljevidu. Leta 2000 je namreč Ministrstvo za železnice odredilo izravnavo celotnega odseka proge za nove visokohitrostne vlake, ki so zaradi varnosti in ohranjanje hitrosti potrebovali ravne koridorje.
Preberite še:
Transibirska železnica: Velika arterija Rusije
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
