Zakaj Stalin ni priključil Finske med drugo svetovno vojno?

Med Hitlerjevimi zavezniki je Finska zasedala posebno mesto. Njihova vojna proti Sovjetski zvezi se je končala na drugačen način kot v primeru Romunije, Bolgarije ali Madžarske. Medtem ko so slednje države po letu 1945 padle pod sovjetsko vplivno območje, na Finskem nikoli ni bilo vzpostavljene prosovjetske vlade.

Finska tudi ni nikoli podpisala tripartitnega sporazuma in ni bila uradno del sil osi. Finci so izpostavljali, da se proti ZSSR spopadajo v ločeni vojni (čeprav so sodelovali z Nemčijo), v kateri si prizadevajo vrnitev izgubljenih ozemelj med zimsko vojno. A v resnici so v t. i. nadaljevalni vojni Finci prodrli precej globlje na sovjetsko ozemlje.

Za Sovjete te finske diplomatske posebnosti niso igrale posebne vloge. Na Finsko so gledali kot na agresorja in marioneto Tretjega rajha. Fronta proti Finski je bila v kontekstu velike domovinske vojne znana preprosto kot sovjetsko-finska fronta.

Junija 1941 so združene nemško-finske sile na Finskem štele preko 400.000 mož. Kljub dejstvu, da je bila operacija Barbarossa začela 22. junija, so Finci čakali – ne samo, da niso napadli Sovjetske zveze, ampak so preprečili tudi nemški napad s svojega ozemlja.

A ker je finska vojska s pristankom na demilitariziranih Alandskih otokih prekršila pogoje moskovskega sporazuma iz leta 1940 (s katerim se je končala zimska vojna), nemško letalstvo pa je začelo uporabljati finska letališča za bombardiranje Sovjetske zveze, se je vojna nadaljevala. Sovjetski bombniki so napadli Helsinke, prvi finski vojaki pa so 28. junija prečkali mejo in zakorakali proti Murmansku.

Med ofenzivo je finska vojska zasedla ogromna območja od obrobja Murmanska na severu, do Oneškega jezera na jugu. 31. avgusta so Finci prestopili staro sovjetsko-finsko mejo pri Leningradu. Mesto je bilo obkoljeno, s čimer se je začelo dobro znano in tragično obleganje.

Julija 1941 je poveljnik finskega generalštaba Carl Gustaf Emil Mannerheim ponovil svoje besede iz finske državljanske vojne (1918): »Ne bom pospravil svojega meča, vse dokler Finska in Vzhodna Karelija (del ZSSR) ne bosta svobodni.« in nadaljeval: »Vojaki! Vaša zmaga bo osvobodila Karelijo, vaša dejanja bodo ustvarila srečno in veliko prihodnost za Finsko.« A vsi Finci niso bili tako zagnani za »osvoboditev«. Bili so primeri, kjer so posamezni vojaki in celo celotne enote zavrnile pohod preko stare sovjetsko-finske meje globlje v sovjetsko ozemlje.

Po začetnem prodoru so bili Finci zaustavljeni in fronta se je stabilizirala. Do leta 1944 ni bilo več nobenih večjih operacij. Finski vojaki so se šalili na račun sovjetskih, ki so pred njimi branili Leningrad: »Na svetu so tri vojske, ki se ne vojskujejo – švedska, turška in sovjetska 23. armada.«

Nemški poraz v bitki pri Kursku pa je zaskrbel finsko vodstvo. Ko so Sovjeti postopoma osvobajali svoje ozemlje in se približevali Kareliji, so Finci tekali med Berlinom in Washingtonom, bodisi zato, da bi dobili vojaško pomoč od Berlina ali pa zato, da Američane pregovorijo v mediacijo pri mirovnih pogajanjih z ZSSR (ZDA Finski namreč niso napovedale vojne).

Poleti 1944 je Rdeča armada osvobodila celotno ozemlje Karelije. A močan finski odpor in posamezni uspehi, kot je bil ta v bitki pri Tali-Ihantali, so pri sovjetskem vodstvu zasadili pomisleke o tem, ali je nadaljevanje prodora globlje v finsko ozemlje sploh smiselno.

»Danes je nemogoče ugotavljati, kaj je želel,« pravi zgodovinar Bair Irinčejev. »Stalin niti leta 1940 niti 1944 ni poskušal okupirati celotne Finske. To navsezadnje ni bila primarna strateška smer … Bi okupacija celotne država od Helsinkov do Ouluja sploh imela smisel? Finska je večja od Velike Britanije, v zraku je visela grožnja državljanske vojne … «

»Vsaj, kar se tiče vojaških dokumentov, cilj ni bil priključiti Finsko Sovjetski zvezi,« pravi finski zgodovinar Ohto Manninen. »Cilj je bil sovjetski mornarici zagotoviti prost izhod iz Finskega zaliva in omogočiti Rdeči armadi da napade Nemce na severu z boka.

Svojo vlogo pri sovjetski odločitvi o tem, da Finsko pustijo pri miru, je odigral tudi dan D (zavezniško izkrcanje v Normandiji). Sovjetska zveza je vse svoje sile usmerila v zavzetje Berlina, preden bi to uspelo Britancem ali Američanom. »Zavezniki so v Franciji odprli drugo fronto proti Nemčiji, kar je septembra 1944 tlakovalo pot premirju med Finsko na eni in Sovjetsko zvezo in Združenim kraljestvom na drugi strani,« razlaga finski zgodovinar Henrik Meinander.

Tudi ruski zgodovinar Aleksej Komarov izpostavlja, da je Stalin razmišljal pragmatično. »Zanj je bilo pomembno, da ohrani Finsko nevtralno, vsaj v tem zgodovinskem obdobju … Sovjetsko vodstvo je želelo Finsko preobraziti v relativno prijateljsko državo, neke vrste tamponsko cono med ZSSR in Zahodom.«

Septembra 1944 so Finci v Moskvi podpisali premirje z ZSSR in Združenim kraljestvom. Dele Karelije, Salle, provinco Petsamo in tudi določene otoke v Finskem zalivu so odstopili Sovjetom. Ti so dobili tudi pravico do 50-letnega najema polotoka Porkkala blizu Helsinkov za pomorsko bazo. V znak dobre volje so jo sicer leta 1956 vrnili Fincem.

Po pregonu Fincev s svojega ozemlja so se Sovjeti odločili, da zadeve ne bodo potiskali predaleč. Posledično je Sovjetska zveza dobila prijateljsko nevtralno sosedo, ki je postala tudi tesna gospodarska partnerica.

Preberite še:

Zakaj so Finci posvetili svoje smrtonosno orožje sovjetskemu ministru Molotovu?