»Nisem boljševik. A poskušam doumeti duh komunizma, ki me izredno zanima,« je v svojem dnevniku z naslovom Ruski portreti zapisala Churchillova sestrična Clare Sheridan med potovanjem po sovjetski Rusiji leta 1920.
Britanska protiobveščevalna služba MI5 pa ni bila tako zelo prepričana v njeno trditev. Sumili so, da je ta Churchillova sorodnica (ena od najvplivnejših ljudi v Veliki Britaniji) vohunka v službi boljševikov.
Biti sestrična vojnega ministra Winstona Churchilla pa ni bil edina »kvaliteta« Clare Sheridan. Bila je namreč uspešna kiparka in prav njena profesionalna dejavnost jo je tudi pripeljala v prestolnico sovjetske Rusije.
Po srečanju s predstavniki sovjetske trgovske delegacije v Londonu leta 1920 je Clare priznala, da čuti globoko ljubezen do ruske literature, glasbe, plesa in umetnosti. Kmalu so jo povabili, da obišče Rusijo.
A v tistih časih je bilo za osebo z britanskim državljanstvom to zelo težavno. Intervencija antante v Rusiji se je šele pravkar končala in del britanskih vojakov je še vedno bil na Krimu – zadnji trdnjavi bele vojske. Poleg tega se voditeljem Združenega kraljestva kljub odprtju trgovskih pogajanj ni mudilo z uradnim priznanjem sovjetske Rusije.
Ideja obiskati deželo boljševikov se je zdela kot popolna norost, a Sheridan se ni kaj dosti obremenjevala z javnim mnenjem. Preko Stockholma in Tallinna se je »ta moja divja sestrična« (kot jo imenuje Churchill) odpravila v Moskvo.
Clare so v Rusiji sprejeli kot častno gostjo. Dva meseca je živela v Kremlju, se sprehajala po moskovskih ulicah, obiskovala gledališča, opazovala življenja navadnih ljudi in bila nad videnim navdušena: »Zakaj sem tukaj, odrezana od vsega, čemur pripadam, tako srečna? Kaj je na tej deželi takšnega, da vsakega začara?«
»Zakaj so ti ljudje, ki imajo slabšo izobrazbo, toliko bolj kultivirani od nas? Londonske galerije so prazne. V Britanskem muzeju lahko srečaš kakšnega občasnega nemškega študenta. Tukaj so galerije in muzeji polni delovnih ljudi. London ponuja predstave ponižujoče povprečnosti, ki jim izobraženi razredi ploskajo in v njih uživajo. Tukaj pa se zbirajo množice, da bi si ogledale Shakespeareja,« je zapisala v svojem dnevniku.
Clare se je pogovarjala z mnogimi Moskovčani, delala fotografije in zapiske: »Prvič se počutim moralno in mentalno svobodna … Ljubim ta kraj in vse ljudi, ki tukaj živijo. Ljubim ljudi, ki sem jih spoznala in te, ki hodijo mimo mene po ulici. Uživam v atmosferi, nabiti z melanholijo, žrtvovanjem, tragedijo. Ta v ognju prekaljen narod me navdihuje. Občudujem dostojanstvo njegovega trpljenja in pogum njegovega prepričanja.«
Kljub vsemu pa ni pozabila, zakaj je pravzaprav prišla v sovjetsko prestolnico. Njeni kiparski portreti boljševiških vodij so vključevali Zinovjeva, Kamenjeva, Dzeržinskega, Trockega in seveda Lenina.
Z »vodjo oktobrske revolucije« se je celo osebno sestala. Vladimir Lenin ji je v šali namenil opazko, da je v sorodu s »človekom, ki ima za sabo vso moč kapitalistov«. V odgovor mu je Clare povedala, da je njen drugi bratranec član levičarske irske stranke Sinn Fein. Lenin je nato v smehu odvrnil: »To mora biti pa zelo veselo, ko se vsi trije srečate na kupu!«
Doma v Veliki Britaniji so Clare pričakali hladno, že skoraj sovražno. Postala je persona non grata visoke družbe in celo Churchill se ni hotel pogovarjati z njo, vsaj nekaj časa.
Kljub zatrjevanjem Sheridan, da je politika niti približno ne zanima, pa so bili Britanci ogorčeni zaradi njenega nezaslišanega potovanja, prijateljevanja z boljševiki in podpore Rusiji.
Še posebej pozorni so na sestrično britanskega vojnega ministra postali pri MI5. Agencija ni mogla spregledati njenih dvoumnih izjav o Rusiji in Rusih: »Želim si živeti med njimi zavedno ali pa delati za njih od zunaj, delati in se boriti za mir, ki bo ozdravil njihove rane.«
Po intenzivni javni izpostavljenosti je bila Sheridan prisiljena zapustiti Veliko Britanijo. Odpravila se je na pustolovsko potovanje okoli sveta, na katerem se je v ZDA intimno zapletla s Charlijem Chaplinom, v Švici spoznala Mussolinija in poslušala govore mladega Hitlerja v Nemčiji. Ne glede na to, kjer se je gibala in s kom se je družila, MI5 ji je bil zmeraj za petami.
Leta 1925 so agenti odkrili, da je Sheridan predala podrobnosti pogovora s Churchillom o zunanji politiki uredniku Daily Heralda Normanu Ewerju, za katerega so prav tako sumili, da je sovjetski vohun.
Kmalu zatem naj bi se finance Clare Sheridan sumljivo hitro popravile. Po desetletju finančnih težav in poravnavi dolgov je odšla v Alžirijo. Britanski obveščevalci so sumili, da so vpleteni Rusi.
»V luči dejstev glede njenega finančnega stanja smo močno prepričani, da Clare prejema plačilo od Rusov in da je bila poslana v severno Afriko, da bi se seznanila s tamkajšnjo situacijo in prevzela vlogo bodisi agentke ali pa posrednice,« piše v poročilu MI5.
Britanski obveščevalci so se o sumih glede Sheridan redno pogovarjali s Churchillom, a ta jih je konstantno ignoriral. Še več, ob izbruhu druge svetovne vojne sta Clare in Winston pozabila na svoje razprtije in se pobotala.
Clare Sheridan je umrla leta 1970 pri zreli starosti 84 let. Proti njej ni bil nikoli sproženega nobenega postopka.
Preberite še;
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
