Zakaj Rusija dojema Arktiko kot svoje dvorišče?

Rusija osvaja Arktiko že okoli tisoč let. Že v času stare Rusije je ljudi na sever privabljala trgovina z dragocenim krznom. Otoke Severnega ledenega morja so redno obiskovali pomorščaki, ruski prebivalci Belega morja. Leta 1499 je bilo na Arktiki osnovano prvo rusko mesto Pustozjorsk, ki sicer danes ne obstaja več.

Prva ruska raziskovalna odprava na Arktiko prvotno ni bila zamišljena kot znanstvena. Kozaški ataman Semjon Dežnjev je bil poslan na misijo, da najde mroževe in ribje kosti. Ko je obplul Čukotko, pa je odkril preliv med Evrazijo in Severno Ameriko.

V času Petra Velikega v začetku 18. stoletja je Rusija postavila na noge močno mornarico, kar je odprlo dodatne možnosti za raziskovanje Arktike. Z odpravami Vitusa Beringa, bratov Laptjevih in Semjona Čeljuskina med leti 1734 in 1743 je nastal podroben zemljevid arktične obale, rek in otokov. V zgodovino so se te plovbe zapisale pod enim skupnim imenom – velika severna odprava.

V 19. stoletju so raziskovalcem Arktike začeli delati konkurenco tujci. Tako največje otočje v Severnem ledenem morju, ki danes pripada Rusiji, nosi dokaj nerusko ime - Dežela Franca Jožefa. Otočje je leta 1873 odkril avstrijski raziskovalec in ga poimenoval v čast takratnega avstro-ogrskega cesarja.

Proti koncu svojega obstoja se je Ruski imperij resno zavzel ne samo za raziskovanje, ampak tudi za osvajanje arktičnih območij. Za zagotavljanje redne plovbe je bil leta 1899 splovljen prvi ledolomilec na svetu - Jermak. Leta 1916 je bilo ustanovljeno eno največjih mest ruskega severa - Murmansk. Oblasti so delale vse, da bi v Arktiko privabile čim več ljudi.

To, česar ni uspelo imperiju, je dokončala Sovjetska zveza. Leta 1932 je Otto Schmidt prvič z ledolomilcem brez prekinitev preplul severno morsko pot vzdolž arktične obale iz Evrope preko Rusije v Azijo. Za ledolomilcem so sledile druge ladje, ki so prav tako brez postanka preplule pot od Murmanska do Vladivostoka, za kar so potrebovale od nekaj tednov do dva meseca.

Leta 1937 so Sovjeti na plavajoči ledeni plošči postavili prvo znanstvenoraziskovalno postajo v Severnem ledenem morju na svetu. V vsej dosedanji zgodovini je zraslo 31 takih postaj, od tega deset v času sodobne (postsovjetske) Rusije.

Med 18. in 20. junijem 1937 je eksperimentalno letalo ANT-25 pod poveljstvom Valerija Čkalova opravilo prvi neprekinjeni polet iz Sovjetske zveze v ZDA preko severnega tečaja.

V povojnem obdobju je Sovjetska zveza splovila močno floto ledolomilcev, tudi takšne na jedrski pogon. Prav sovjetski ledolomilec Arktika je leta 1977 kot prva ladja na svetu dosegel severni tečaj.

Poleg civilnih ladij so po Arktiki plule tudi vojaške. Severno ledeno morje je postalo prizorišče za sovjetske in ameriške podmornice. Podmornice, oborožene z jedrskimi izstrelki, je bilo pod ledom praktično nemogoče zaznati, zato so postale eno najstrašnejših orožij.

Po razpadu Sovjetske zveze je gospodarska kriza udarila tudi po arktičnih interesih Rusije. Med leti 1991 in 2003 država ni imela na plavajočem ledu niti ene postaje več. To priložnost je izkoristil Zahod in celo takšne »nearktične« države, kot so Kitajska, Japonska in Indija, ki so se začele zavzemati za internacionalizacijo arktičnih naravnih dobrin in za enakopraven dostop do mineralnih virov na Arktiki za vse države.

Danes Rusija ne namerava odstopati od svoje arktične politike. Za zagotavljanje ruskih interesov v regiji je bilo ustanovljeno Združeno strateško poveljstvo Severna flota, bolj znano kot Arktična vojska.

Simbolična za ruske polarne ambicije je bila arktična odprava leta 2007. Takrat so batiskafi (globokovodne podmornice) prvič v zgodovini dosegli morsko dno na območju severnega tečaja in na globini 4.302 metrov zapičili rusko zastavo.

Preberite še: Kaj se zgodi, ko se začnejo taliti trajno zmrznjena tla?