Kaj se zgodi, ko se začnejo taliti trajno zmrznjena tla?

Jevgenij Jepačincev/TASS
Po čem smrdi permafrost in zakaj se znanstveniki bojijo, da se trajno zmrznjeni led tali?

V Rusiji je permafrosta (trajno zamrznjena tla) več kot dovolj, pokriva dve tretjini države od Tajmirja do Čukotke. Na permafrostu je težko živeti zaradi mrzlih zim, nerodovitnih tal in dragih stroškov gradnje. Vseeno se domačini z vsemi pretegi trudijo ohraniti svoja zmrznjena tla, znanstveniki pa v teh delih sveta pozorno spremljajo vsakršne spremembe podnebja.

V naravi nič ni večno?

Permafrostu pogosto pravijo »večno zmrznjena tla« (rusko večnaja merzlota), kar pa s stališča znanosti ni povsem pravilno. Takšen pojem se je pojavil šele v 20. letih 20. stoletja, a že v 50-ih so znanstveniki sklenili, da v naravi nič ni večno, zato so začeli govoriti o trajno zmrznjenih oziroma mnogoletnih zmrznjenih tleh (rus. mnogletnjaja merzlota), pojasnjuje hidrolog z Inštitutu za preučevanje zmrznjenih tal v Jakutsku Nikita Tananajev.

»Podali so preprosto definicijo: to so zmrznjena tla, ki se ne talijo dve ali več let.« V resnici se vrhnji sloj vendarle poleti malce stali. Takrat nastanejo zelo zanimivi prizori pokrajine.

Tole so fotografije iz okolice vasi Sirdah v Jakutiji. Poleti staljena trajno zmrznjena tla spominjajo na stopljeno čokolado, ki se zliva naravnost v jezero.

Takšni pojavi v Jakutiji niso redkost. Tukaj vročina doseže več kot 30 °C in takrat se lahko zmrznjena tla odtalijo za dva ali tri metre. Pozimi spet zmrznejo nazaj.

V nekaterih predelih pa je pod zemljo celo čisti led, razlaga Tananajev: »Ti kraji od zgoraj spominjajo na mrežo. Skozi tisoče let so tla pozimi zmrznila in se skrčila, nastajale so razpoke, poleti pa jih je napolnila voda, ki je postopoma pronicala v zemljo po ozkih ledenih žilah na desetine metrov v globino. Tako nastane poligonalna tundra.« Ti poligoni so praviloma majhni, po velikosti ne presegajo 40 metrov. Veliko jih je tako v Jakutiji kot na Tajmirju ali Čukotki.

Čisti led niso samo poligoni, saj obstaja tudi led v slojih, ko se oblikujejo ledeni zidovi na bregovih.

Še osupljivejši je poletni led na površini tal. Najbolj znan ledenik te vrste je Buluus, ki je 100 km proč od Jakutska. Samo predstavljajte si: temperatura sonca je +30 °C, sonce močno žge, vi pa ste v čisto pravem kraljestvu ledu.

Takšen naravni pojav najpogosteje opazimo v gorah, kjer se podzemne vode po razpokah dvignejo do površja in pozimi oblikujejo ledene pokrove rek, pri čemer se praktično ne talijo. Največji takšen ledeni masiv na svetu je Bolšaja Momskaja v Jakutiji, ledeno polje v dolžini 26 kilometrov! Led je lahko debel 5-6 metrov, na vrhu pa po njem teče voda in utira majhna korita. Zaradi tekoče vode led dobi sijočo svetlomodro barvo. Poleti se led tali, a se že naslednjo zimo oblikuje znova.

Ledeni pokrov Bolšaja Momskaja

Takšnih ledenih pokrovov je v Jakutiji ogromno. Vsako zimo pod njimi zmrzne več kot 50 kubičnih kilometrov vode.

Mimogrede, ljudje si iz rečnega ledu še danes delajo zaloge pitne vode, ker je kopanje vodnjakov v večno zmrznjenih tleh, milo rečeno, dvomljivo opravilo.

Vseeno se je našel en navdušenec, ki je to vseeno poskusil. V začetku 19. stoletja je šef Rusko-ameriške družbe, trgovec Fjodor Šergin, sklenil poiskati vodo pod slojem zmrznjenih tal. Iskalci so se na koncu ustavili na 116 metrih: vode niso našli, Šerginov kop pa so začeli uporabljati v znanstvene namene. V 30. letih 20. stoletja so kop poglobili na 140 metrov in ga predali Inštitutu za preučevanje zmrznjenih tal. Danes tam s posebnimi senzorji preučujejo spremembe temperature na različnih globinah permafrosta.

Jakutsk, Inštitut za preučevanje zmrznjenih tal (permafrosta)

Naravni zmrzovalniki

Domačini so se že davno naučili izkoriščati mraz za svoje potrebe. Ljudje v Jakutiji na primer v svojih hišah kopljejo posebne kleti, ki jim pravijo ledniki. Tam je temperatura vedno pod ničlo in je mogoče vse leto shranjevati živila. Res je, da kopanje takšne kleti vzame malo več časa kot v južnejših krajih, ker poleg lopate potrebujete še … ogenj. Na zemljišču zakurijo ogenj, da bi se tla stalila, šele potem kopljejo naprej.

V vasi Novi port na polotoku Jamal najdemo največji tovrstni naravni zmrzovalnik na svetu. V 50. letih 20. stoletja so pod zemljo zvrtali okoli 200 jam za hranjenje rib, ki so med seboj povezane s sprehodi. Tukaj stalno umetno vzdržujejo temperaturo med -12 in -15 °C.

Novi port,

Ste vedeli, da ima permafrost v vsaki regiji svoj specifični vonj? »Če zaidete v podzemni tunel Inštituta za permafrost v Jakutsku, boste občutili zelo močan vonj organskih ostankov, ki so bili v prsti in so se sedaj začeli odtajati in razpadati. V tunelu Muzeja permafrosta v Igarki v Krasnojarski pokrajini pa ni posebnega vonja, samo malce smrdi po vlažni prsti, ker so tam tla povsem druga.«

Kaj se bo zgodilo, če se bo permafrost začel taliti?

Znanstveniki opažajo, da se zadnja leta v mnogih delih sveta permafrost tali in pada na večjo globino pod zemljo kot prej. »Trenutno ne izgubljamo veliko zmrznjenih tal na leto, okoli 10 cm v 20 letih (tudi to ne povsod, zgolj ponekod pri Norilsku in v južnem Zabajkalju), v Jakutiji pa se zmrznjena tla umikajo na stotine metrov v globino, celo kilometer in pol,« razlaga Tananajev. A kakšne so lahko posledice?

Jakutsk pozimi

»Vzemite škatlico zelenega graha, dajte ga v zmrzovalnik. Če bo ves čas tam ležala, bo dobro izgledala tudi čez deset ali tisoč let. Permafrost je enak zmrzovalnik, samo da smo vanj namesto graha dali kup trave, listja in šote. Vse te organske stvari se odtajajo in jih razkrajajo mikroorganizmi, ki med svojim življenjskim delovanjem sproščajo metan, pod vplivom drugih procesov pa tudi CO2, oba sta glavna toplogredna plina. Več kot se tali permafrosta, višja je temperatura in tali se še več permafrosta. Nastane začaran krog,« pojasnjuje Tananajev. Na koncu se povprečna letna temperatura rahlo zvišuje.

Spominja se zime v Jakutsku pred 10 leti, ko je bil ves teden mraz -60 °C, zadnja leta doseže samo še minus 35-45. Delno je za to kriva urbanizacija, saj toplotno sevanje večnadstropnih blokov tako ali drugače segreva ozračje, čeprav konstrukcije stojijo na pilotih. Tla se odtajajo tudi ob poljubnem stiku z vročo vodo, zato se zgradbe posedajo in lahko na fasadah vidimo razpoke, zlasti pri okenskih odprtinah. Na koncu tako zgradba izgublja toplotno izolacijo, kar je na severu ključnega pomena, in, kar je sploh temeljnega pomena, nosilnost. »Svojčas so v Norilsku zaradi takšnih odtekanj vode porušili skoraj celo ulico Nagrajencev,« navede primer Tananajev.

V zvezi z Arktiko si nekateri politiki in gospodarstveniki manejo roke. Poglejte tukaj, zakaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke