Zakaj se Sovjetska zveza leta 1939 ni pridružila zaveznikom?

Spomladi 1939 je situacija v Evropi postala že precej napeta. Politika ugajanja, ki sta jo zagovarjala Francija in Združeno kraljestvo, da bi pomirila Hitlerja s popuščanjem njegovim vse večjim apetitom, je doživela popoln polom.

Britanski premier Neville Chamberlain in francoski premier Eduard Daladier sta Nemčiji pustila, da si je priključila Avstrijo, nato pa prisilila še Češkoslovaško, da je Hitlerju odstopila Sudete, kjer je živelo večinsko nemško govoreče prebivalstvo. Chamberlain se je ob vrnitvi s konference v Münchnu, kjer je podpisal sporazum s Hitlerjem, pohvalil, da je vrnil »mir« na celino. A samo pol leta kasneje, marca 1939, je Hitler prekršil sporazum in okupiral preostanek Češkoslovaške. Takrat je postalo jasno, da bo nemške apetite nemogoče zadovoljiti in Zahod se je končno obrnil k Moskvi.

Stalinovi namigi

Emanuel Jevzerihin/MAMM/MDF/russiainphoto/Getty Images

Več dni pred nemško okupacijo Češkoslovaške je Josif Stalin imel govor na kongresu komunistične partije v Moskvi: »Agresorske države [Japonska, Nemčija, Italija] bijejo vojno in kršijo interese neagresivnih držav, še posebej Anglije, Francije in ZDA … Podpiramo narode, ki so postali žrtve agresije in se borijo za neodvisnost svojih domovin,« je rekel.

To je bil jasen namig, da je bila Moskva pripravljena začeti pogovore z zahodnimi državami, kljub temu, da so v očeh Sovjetov še vedno veljale za sovražne kapitalistične države. Stalin je vedel, da ZSSR nujno potrebuje zavezništvo z Združenim kraljestvom in Francijo, da ne bo ostala sama proti silam osi. Formiranje dvojne koalicije se je leta 1939 zdel smiseln način za to, da se zaustavi Hitlerja.

Po tem, ko je Hitler s priključitvijo Češkoslovaške poteptal vse prejšnje dogovore z Britanci in Francozi, so se tudi na Zahodu začeli dobro zavedati nevarnosti. Kljub temu pa je bilo zelo težko vzpostaviti zavezništvo, saj so se Združeno kraljestvo, Francija, predvsem pa sovjetski sosedje, bolj bali Stalina kot Hitlerja.

Nesoglasja

Adolf Hitler se rokuje z britanskim premierjem Nevillom Chamberlainom (1938)

Getty Images

Neville Chamberlain, ki je igral ključno vlogo pri grajenju zunanje politike zahodnih držav, je še posebej sovražil komunizem. Že sama ideja sodelovanja s Stalinom se mu je upirala: »Moram priznati, da imam globoko nezaupanje do Rusije. Ne verjamem, da so sposobni ohranjati učinkovito ofenzivo, četudi bi to želeli. Prav tako tudi ne zaupam njihovim motivom, za katere se zdi, da imajo malo skupnega z našimi predstavami o svobodi,« je marca 1939 pisal v pismu nekemu prijatelju.

Zakaj je bil Chamberlain tako trmast? Zato, ker tukaj ni šlo samo za njegova protikomunistična prepričanja, ampak je pomembno vlogo igralo tudi dejstvo, da med Nemčijo in ZSSR spomladi 1939 ni bilo neposredne meje. Da bi se Sovjeti spopadli z nacistično Nemčijo, bi morala Rdeča armada prečkati bodisi Poljsko bodisi Romunijo – nad to idejo pa nobena od teh držav ni bila posebej navdušena.

»Sovjetska zveza je imela ozemeljske spore tako s Poljsko (glede zahodnega dela Ukrajine in Belorusije) kot z Romunijo (glede Moldavije),« pravi zgodovinar Oleg Budnicki, direktor Mednarodnega centra za zgodovino in sociologijo druge svetovne vojne. »Zato sta se obe državi bali, da bi sovjetske sile, ko bi enkrat stopile na njuno ozemlje, tam tudi ostale.«

Ker sta Francija in Združeno kraljestvo garantirala pomoč Poljski in Romuniji, Chamberlain ni hotel pritiskati na svoji zaveznici. A velik del britanske javnosti je menil drugače: bodoči premier Winston Churchill je v odmevnem govoru v parlamentu izpostavil, da »ni nobenih možnosti za ohranjanje vzhodne fronte proti nacistični agresiji brez aktivne udeležbe Rusije«. Glede na javnomnenjske ankete junija 1939 je 84 odstotkov britanske javnosti podpiralo idejo o britansko-francosko-sovjetskem vojaškem zavezništvu in tako sta Chamberlain in Daladier z odporom stopila v pogajanja s Stalinom.

Brezplodna pogajanja

Britanska in francoska misija v Moskvi: admiral Reginald Drax in general Aimé Doumenc

Sputnik

Med 15. junijem in 2. avgustom 1939 so se britanski, francoski in sovjetski predstavniki sestajali v Moskvi, da bi se dogovorili o pogojih morebitnega sodelovanja. In kaj so se po polmesečnem prerekanju uspeli dogovoriti? Da bodo vse tri sile druga drugi, pa tudi vsem državam, ki mejijo na Nemčijo (Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Turčija, Grčija in Belgija), zagotovile vojaško pomoč v primeru nemške agresije.

Preliminarni dogovor je bil dosežen, ko pa je prišlo do neposrednih pogovorov med vojaškimi misijami, se je vse skupaj kmalu sesulo. Medtem ko je sovjetsko stran na pogajanjih predstavljal sam obrambni minister in Stalinov ožji sodelavec maršal Kliment Vorošilov, so Britanci in Francozi v Moskvo poslali zgolj nižja vojaška predstavnika: admirala Reginalda Draxa in generala Aiméja Doumenca, ki nista imela niti pooblastil, da sprejmeta kakršnokoli samostojno odločitev brez privoljenja parlamentov svojih držav.

Slepa ulica

Narodni komisar za obrambo ZSSR Kliment Vorošilov na paradi

Ivan Šagin/Sputnik

»Sovjeti so bili šokirani nad tako nizkim predstavništvom, zato pogovore niso jemali resno,« pravi zgodovinar Budnicki. Poleg tega so se pogajanja zaustavila takoj zatem, ko je Vorošilov prosil Poljsko in Romunijo za dovoljenje prečkanja njunih ozemelj za boj proti Nemčiji. Drax in Doumenc nista imela dovolj kompetenc, da bi odločala o tako temeljnih vprašanjih, Poljska in Romunija pa se seveda nista strinjali. »Stalin je menil, da sta ti državi samo marioneti in da ju lahko Britanci in Francozi prisilijo v dogovor, a zadeva ni bila tako enostavna in na koncu Londonu in Parizu ni uspelo prepričati Poljske, da je Sovjetska zveza boljša od Nemčije,« dodaja Budnicki.

Vorošilov je bil zelo jasen: »Sovjetska misija meni, da so vsi poskusi vzpostavitve vojaškega zavezništva brez pozitivnega odziva na to vprašanje obsojeni na propad,« je rekel in Draxu in Doumencu samo zaželel, da uživata v njunem obisku Moskve. Brezplodna pogajanja so se 21. avgusta 1939 dokončno zaključila.

Samo dva dni kasneje je nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop prispel v Moskvo na podpis pakta o nenapadanju (ki je vseboval tajni protokol o »delitvi interesnih sfer« na Poljskem). Stalin je raje podpisal konkretni dogovor s Hitlerjem, kot pa da bi nadaljeval nesmiselna pogajanja z Londonom in Parizom.

Preberite še:

Zakaj je Sovjetska zveza podpisala pakt s Hitlerjem?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.