Zakaj je Sovjetska zveza podpisala pakt s Hitlerjem?

Georgij Petrusov/Sputnik; Global Look Press; Pixabay; Lonio17 (CC BY-SA 4.0)
Jeseni 1939 je Josif Stalin z Nemci podpisal pakt o nenapadanju, ki je vseboval skrivni dogovor glede razdelitve Poljske in baltskih držav. Poteza je bila cinična, a je pomagala Sovjetski zvezi pridobiti čas, preden je izbruhnila vojna s Hitlerjem.

Joachim von Ribbentrop, zunanji minister nacistične Nemčije, je 23. avgusta 1939 prispel v Moskvo in s tem šokiral mednarodno javnost. Samo nekaj mesecev prej je bilo nepredstavljivo, da bi minister Tretjega rajha obiskal Moskvo, da bi se s Stalinom in Molotovom (sovjetskim zunanjim ministrom) pogovarjal o miru.

Skrajno leva Sovjetska zveza in skrajno desna nacistična Nemčija sta se zdeli kot naravna sovražnika. Hitler je vseskozi govoril o tem, kako mora Rajh pridobiti Lebensraum ("življenjski prostor") na vzhodu, kar je pomenilo tudi zasedbo sovjetskih ozemelj. Sovjeti so na drugi strani preko medijev zavračali nemški fašizem od trenutka, ko se je Hitler povzpel na oblast leta 1933, in se vzpostavili kot največja protifašistična sila.

Ameriški veleposlanik v Moskvi Charles Bohlen je poročal, da so Sovjeti pred prihodom Ribbentropa na letališču razobesili celo nemško zastavo, ki so jo pred tem uporabljali samo pri snemanju protinacističnih filmov. A Moskva in Berlin sta se pogajala o miru. In še o nečem več.

Hitre odločitve

Hitlerju se je mudilo, ko je v Moskvo poslal svojega zunanjega ministra. V zadnjih letih se je Nemčija razširila: najprej Anschluss (priključitev) Avstrije marca 1938, nato priključitev češkoslovaških Sudetov septembra 1938, potem pa še okupacija preostanka Češkoslovaške marca 1939. Zdaj je bila na vrsti Poljska in Hitler je potreboval zagotovila Sovjetske zveze, da ne bo vstopila v vojno proti Nemčiji.

Zadeva je bila urgentna, saj je bil napad na Poljsko načrtovan že za 25. avgust, vojska je bila v pripravljenosti in vsa povelja so bila dana. Hitler je moral ravnati hitro. »Zato se je odločil, da bo šel na vse. 21. avgusta 1939 je poklical Stalina in ga prosil, da se sestane z Ribbentropom najkasneje 23. avgusta,« razlaga Anatolij Torkunov, rektor Inštituta za mednarodne odnose na Moskovski državni univerzi.

Stalin je privolil in zadeve so stekle po načrtu: dogovor je bil dosežen v samo nekaj urah. Ponoči sta Ribbentrop in Molotov podpisala sporazum in pripadajoč skrivni dogovor.

Adolf Hitler med napadom na Varšavo

Delitev države

Pakt je bil sam po sebi precej običajen dogovor o nenapadanju. ZSSR in Nemčija sta se zavezali, da se bosta vzdržali vsakršne uporabe nasilja in se odrekli zavezništvom, ki bi škodovala eni ali drugi strani, ter da bo v primeru napada tretje strani na eno od njiju druga ostala nevtralna.

22. junija 1941, 22 mesecev po podpisu, je Nemčija prekršila dogovor in napadla Sovjetsko zvezo z vso močjo. Za Hitlerja so bili mednarodni dogovori samo mrtva črka na papirju in Stalin je z njim delil ta občutek. »Ob podpisu pakta sta oba, tako Hitler kot Stalin, vedela, da je vojna v končni fazi neizogibna,« piše Torkunov. Najpomembnejša stvar pri paktu je bil skrivni dogovor, v katerem sta obe strani določili bodočo medsebojno mejo.

»V primeru ozemeljske in politične reorganizacije Poljske republike, bi meja med interesnimi območji Nemčije in Sovjetske zveze potekala približno vzdolž rek Pisa, Narew, Vistula in San. Vprašanje, ali je ohranitev neodvisne Poljske v skupnem interesu, se bo razrešilo tekom prihodnjega političnega razvoja,« piše v dogovoru.

»Prihodnji politični razvoj« je Poljsko zbrisal z zemljevida. 1. septembra 1939 je v državo z zahoda vkorakalo 1,5 milijona nemških vojakov. Nemška vojska je uničila poljske sile v dveh tednih in zasedla Varšavo. 17. septembra je v Poljsko vstopila tudi Rdeča armada z vzhoda, pri čemer ni doživela skoraj nobenega upora znotraj svojega interesnega območja. Naslednje leto je Moskva prisilila tri baltske države (Estonijo, Litvo in Latvijo), da se pridružijo Sovjetski zvezi, in s tem zaključila svojo ozemeljsko ekspanzijo.

Narodni komisar za zunanje zadeve ZSSR Vjačeslav Molotov (levo) in nemški zunanji minister Joachim vom Ribbentrop (desno) po podpisu pakta

Dolgo zanikanje, kasnejša refleksija

Čeprav je ostal neobjavljen, pa dogovor ni ostal tajen. Nemški diplomati so informacijo o njem izdali svojim kolegom in kmalu je cel svet vsaj sumil, o čem sta se dogovorila Berlin in Moskva. »Obstaja vse trdnejše prepričanje, da … sta se Nemčija in ZSSR dogovorili o delitvi Poljske in da bodo baltske države padle pod sovjetski vpliv,« je pisal The Guardian samo nekaj dni po podpisu pakta. Po drugi strani je Sovjetska zveza zanikala njegov obstoj vse do leta 1989.

Danes je večinsko mnenje ruskih politikov do tega zmerno: na to ne moremo ponosni, a to tudi ne nekaj, kar bi bilo sramotno. »Sovjetska zveza je v Evropi večkrat poskušala ustvariti protifašistični blok. Vsi poskusi so propadli. In ko je Sovjetska zveza spoznala, da je ostala sama proti Hitlerjevi Nemčiji, je sprejela ukrepe za izognitev neposredni konfrontaciji,« je rekel Vladimir Putin leta 2015.

Cinični pristop

Za razliko od Putina so zahodni mediji tradicionalno kritizirali pakt kot »zloben« in »nemoralen«. Težko je določiti, kdo je bližje resnici. »Seveda je šlo pri paktu za cinični dogovor s hudičem zavoljo interesov lastne države,« priznava zgodovinar Aleksej Isajev. A vendarle je pakt pomagal Sovjetski zvezi, da se je pripravila na vojno. »Naš strateški položaj se je leta 1939 izboljšal. 300 kilometrov razlike med staro in novo mejo je koristil ZSSR v smislu časa in razdalje,« dodaja Isajev.

Poleg tega Sovjetska zveza niti ni bila prva evropska sila, ki je sklenila pakt s hudičem. Dve vodilni demokratični državi – Velika Britanija in Francija, sta Hitlerju dajali koncesije znova in znova. Pustili sta, da ponovno militarizira Nemčijo, poveča svojo vojsko in si priključi Avstrijo, ter na münchenski konferenci jeseni 1939 neposredno pritisnili na svojo zaveznico Češkoslovaško, da mu odstopi Sudete. Za razliko od Stalina britanski premier Neville Chamberlain in francoski premier Édouard Daladier nista od svojih dogovorov s Hitlerjem pridobila ničesar, samo spodbudila sta agresorja, da si prisvoji še več.

»Politika ugajanja je bila močna in kontraproduktivna, saj je bilo nemogoče ugoditi neizmernim apetitom nacistov. Dejanja Moskve so bila sicer prav tako cinična kot dejanja Londona in Pariza, a so imela močnejšo motivacijo,« pravi Torkunov. Z drugimi besedami, Stalin je s priključitvijo ozemlja pridobil čas. Ravnal je nemoralno, a racionalno. Po drugi strani sta Chamberlain in Daladier z ugajanjem Hitlerju ravnala tako nemoralno kot neumno.

Vsi vemo, kako se je končalo. Hitlerja niso mogli ustaviti nobeni dogovori. Svet je moral doživeti drugo svetovno vojno s 60 milijoni mrtvih, da je na koncu preprečil antiutopično prihodnost, ki bi nastopila, če bi Nemčija zmagala. Pakt Molotov-Ribbentrop pa je ostal eno od mnogih nesrečnih poglavij iz predvojne zgodovine.

Preberite še:

Hitler proti Hitlerju: Sovjetski soimenjaki zloglasnih nacistov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke