Ivan Grozni, prvi ruski car, je nekoč za velikega kneza vse Rusije imenoval tatarskega kneza Simeona Bekbulatoviča. Simeon, rojen kot Sain Bulat, se je pred tem sicer prekrstil v krščanstvo, a kljub temu je težko verjeti, kako se je lahko, po vsej škodi, ki so jo Rusiji prizadejale tatarsko-mongolske horde, na moskovski prestol zavihtel tatarski knez. Sveže ustoličen vladar je na carskem prestolu sedel eno leto in izdajal ukaze, vse dokler ni Ivan ponovno prevzel oblasti. Kaj se je sploh dogajalo?
Marionetni car
Natančnih podatkov o tem, kje je bil Sain Bulat rojen, ni. A imel je močne pomočnike, ki so mu pomagali priti v Moskvo. Sain je bil potomec najstarejšega Džingiskanovega sina Džöčija in nečak kneginje Kočenej, ki jo je Ivan Grozni izbral za svojo drugo ženo in jo prekrstil v Marijo. Sain je prišel v Moskvo z njenim spremstvom leta 1561.
Leta 1570 je Sain Bulat postal kan Kasimskega kanata, ki ga je pred tem zavzel Ivan. Od takrat naprej je Sain Bulat pod svoje poveljstvo dobil glavni regiment moskovske vojske in s tem postal drugi najmočnejši človek v državi takoj za carjem. Kako je lahko tatarski knez prišel tako visoko?
Leta 1573 je bil Sain Bulat prekrščen v Simeona Bekbulatoviča in septembra 1575 ga je Ivan Grozni postavil na prestol kot »velikega kneza vse Rusije«, medtem ko je sam ohranil naziv »knez moskovski« in še naprej živel v eni od svojih rezidenc na Arbatski ulici. A kot pravi zgodovinar D. Volodihin, »kovancev s podobo Simeona niso kovali, tuji diplomati se z njim nikoli niso pogovarjali, njegovo ime ni bilo vpisano v vojaški register in tudi zakladnica je ostala pod nadzorom Ivana IV Groznega«.
Kot naj bi Ivan zaupal Danielu Sylvestru, tolmaču Britansko-ruskega podjetja (British Russia Company), je Simeona postavil na prestol zaradi »perverznih in zlih dejanj« njegovih podanikov, ruskih knezov (bojarjev). A Ivan je, kot rečeno, obdržal nadzor nad zakladnico in bi se lahko (po lastnih trditvah) kadarkoli vrnil nazaj na prestol, saj Simeon ni bil ne kronan ne izvoljen. A bil je dovolj spoštovan, da so ga bojarji dojemali kot visokega plemiča. Dinastija Džingisidov je nenazadnje imela večji ugled od Rjurikovičev.
Čemu vse to?
Kmalu zatem, ko je Simeon postal veliki knez, ga je Ivan začel klicati »gospodar«, sam sebe pa preprosto »knez Ivan Vasiljevič Moskovski«. Svoja dva sinova je ponižno klical le po imenih – Ivan in Fjodor. Ivan je Simeona kot »gospodarja« prosil, da razdeli »člane dvora, bojarje in podeželsko plemstvo«. »Želimo dovoljenje, da se znebimo teh, ki jih ne maramo,« je prosil.
Deset let prej (1565) je Ivan ustanovil opričnino, razdelil zemljo in pod svoje lastništvo spravil strateško pomembna območja. S to potezo je staremu bojarskemu plemstvu odvzel veliko posesti. Zdaj je preprosto napravil naslednji korak v svoji »igri«. Z imenovanjem Simeona za velikega kneza je v praksi ukinil vse privilegije, ki jih je pred tem dal mestom, samostanom in posameznikom. Ti so postali neveljavni in bi jih moral Simeon obnoviti. Ta pa v resnici ni mogel storiti ničesar brez Ivanovega privoljenja, ki je imel zdaj proste roke – s tem, ko ni bil več vrhovni vladar, je lahko svoje ukaze uvajal v prakso brez privoljenja bojarske Dume.
Giles Fletcher, angleški odposlanik na dvoru Ivanovega sina Fjodorja, je ob koncu 16. stoletja pisal: »Novi car je po Ivanovem naročilu preklical vse privilegije, ki so bili odobreni samostanom in škofijam. S tem je iz škofij in samostanov (poleg zemlje, ki jo je pripojil kroni) izžel ogromne vsote denarja ...« Čeprav o tem, da bi Simeon zaplenil cerkveno zemljo, ni jasnih zapisov.
Obstaja več razlag, zakaj je Ivan to storil in nekateri sodobniki so pisali, da je car na ta način hotel »preizkusiti« zvestobo svojih podanikov.
Obstaja več razlag teh zgodovinskih podatkov in še vedno ni čistega strinjanja. Zgodovinar Donald Ostrowski, ki je v svojem članku iz leta 2012 povzel različne razlage, pa pravi, da je Ivan najverjetneje hotel začasno opustiti svoje obveznosti do bojarske Dume in delovati bolj svobodno – kot je svoj čas trdil tudi Daniel Sylvester, češ da mu je o tem govoril sam Ivan.
Srečno do konca njegovih dni
Simeonova kratka vladavina se zanj presenetljivo ni končala usodno, saj je bil vendarle potomec Džingiskana in nekdanji kasimski knez. Ko je Ivan ponovno prevzel svoj stari naziv, je Simeon postal veliki knez tverski (dobil je mesti Tver in Toržok). Tver je bila utrdba na zahodni meji Moskovske kneževine in Ivan je potreboval izkušenega vojaškega voditelja, kakršen je bil Simeon, saj se je kmalu začela vojna z Livonci. V letih 1577, 1580 in 1581 je Simeon ponovno poveljeval glavnemu regimentu moskovske vojske.
Po Ivanovi smrti leta 1581 so bili Simeonu odvzeti njegovi nazivi in privilegiji. Obstajajo govorice, da so ga oslepili, da bi mu preprečili potencialni ponovni vzpon na prestol, a to je najverjetneje zgolj legenda. Kar pa je res, je to, da je Lažni Dmitrij I. (car, ki je kratek čas vladal Moskvi), poslal Simeona v Kirillo-Belozerski samostan, kasnejši car Vasilij Šujski pa ga je premestil še bolj daleč v samostan na Soloveške otoke v Belem morju.
Simeon se je v Moskvo, mesto, ki mu je nekoč vladal, vrnil šele leta 1613, da bi prisostvoval kronanju prvega carja iz dinastije Romanovih, Mihaila. Umrl je leta 1616 v Moskvi in pokopan v Simonovskem samostanu skupaj s svojo ženo.
Preberite še:
»Nori« carji: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?