»Nori« carji: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?

Viktor Vasnecov
Je bil Ivan Grozni, ki je ubil lastnega sina, resnično nor? Ali je Peter Veliki trpel zaradi psihoz? Je bil Pavel I. res umsko zaostal? Poglobili smo se v psihološko ozadje ruskih vladarjev.

Zmeraj je težko posmrtno presojati, ali je neka oseba imela duševno motnjo, zato lahko samo ugibamo na podlagi zgodovinskih virov. Ne gre pozabiti tudi tega, da so v zgodovini obstajali ljudje, ki jim je bilo v interesu, da nekatere ruske vladarje prikažejo kot nore ali slaboumne.

Ivan Grozni

Ivan je prav gotovo imel goreč temperament, ciničen smisel za humor in je bil zelo krut do svojih sovražnikov. Najverjetneje je tudi ubil svojega sina s palico, a zgodovinski viri pričajo, da to ni bil nujno njegov namen, saj je bilo takrat nekaj normalnega, da so očetje svoje sinove večkrat in pošteno pretepli, da bi jih disciplinirali. Po drugi strani nekateri viri namigujejo, da bi lahko bila celotna zgodba o umoru izmišljena in da je carjevič Ivan umrl zaradi bolezni.

Mnogi zgodovinarji pravijo, da je imel Ivan Grozni slo po krvi in pri tem navajajo visoke številke ljudi, ki naj bi bili ubiti med njegovo vladavino. Toda istočasno vemo, da so se mnogi carji in kralji morali tako ali drugače spopadati s političnimi nasprotniki, še posebej Ivan, ki je iz Moskovske kneževine napravil carstvo, razširil ozemlje in ustanovil prve državne institucije stare Rusije. Hkrati je moral zadušiti upor vplivnih bojarjev, pri čemer je angažiral svojo opričnino. Časi so bili nedvomno zelo krvavi.

Obstajajo legende, da je Ivan ubil ali zastrupil več svojih nevest. Car je imel štiri žene in samo zadnja ga je preživela. Kot so pokazale kasnejše analize izkopavanj, so bile prve tri zastrupljene. Vendar je ob tem potrebno upoštevati zgodovinski kontekst: sorodniki carjevih žena so zasedali pomembne položaje na dvoru in plemiške družine so zato stremele k temu, da svoje ženske spravijo čim bližje carju, a šele po tem, ko je bila dotedanja žena »odstranjena«. Če upoštevamo še politično krizo, ki je takrat zajela dvor, lahko te smrti dojemamo predvsem kot žalostno značilnost tistega časa, ki je ni povzročil zgolj nek »nori« car.

Ivan Grozni je bil eden najbolj izobraženih ljudi svojega časa. Bil je poznavalec pravoslavnih krščanskih tekstov in naj bi imel izredno dober spomin. Napisal je mnogo pisem in uradnih dopisov, ustanovil je tudi glasbeno šolo in gimnazijo v Moskvi. Pod njegovo vladavino se je v Rusiji začelo tiskanje knjig. Po drugi strani je bil Ivan zelo maščevalen in ni nikoli pozabil, kako so ga bojarji brcali in tepli, ko je bil še otrok, niti tega, kako so prezirali in trpinčili njegovo mater. Carjevo otroštvo je bilo zelo težko in je delni razlog za njegovo »noro« obnašanje.

Še eno zanimivo dejstvo: Ivanov vzdevek »Grozni« (Groznyj) ima v ruščini nekoliko drugačen pomen kot v slovenščini. V ruskem jeziku namreč ta pridevnik nima nujno slabšalne konotacije. »Grozni« je lahko tudi »mogočen«, Ivan pa je svoj vzdevek dobil po zavzetju Kazana, kjer je porazil Kazanski kanat. V tem smislu se vzdevek nanaša na Ivanovo vojaško spretnost, ne pa na njegov »grozen« značaj in koleričen temperament.

Peter Veliki

Pri svojih rosnih desetih letih je Peter doživel živčni zlom, potem ko so strelci (dvorna straža) med vstajo ubili njegove strice in sorodnike. Posledice je trpel vse življenje. Danski odposlanec v Rusiji Juel Just je takole opisal carjeve napade: »Njegov obraz prebledi, postane spačen in grd. Dela čudne grimase … obrača glavo, zavija z očmi, roke in ramena mu drhtijo … To se pogosto zgodi, kadar je jezen, vznemirjen, globoko zamišljen ali ko prejme kakšne slabe novice.«

Za napade bi lahko bila kriva epilepsija, vendar ta bolezen vključuje tudi postopno slabšanje spomina in uma, Peter pa je ostal priseben in izkazoval inteligenco do konca svojega življenja. Toda bil je tako neznosen, da se je celo njegov sin Aleksej raje ustrelil v roko, kot da bi moral pred očetom opravljati izpit. Petrova krutost je bila brezmejna: svojega sina je trikrat dal privezati na natezalnico zaradi domnevne državne izdaje. Car je osebno ukazal, da ga mučijo do smrti. Izjemno krut je bil tudi do svoje prve žene in sester, ki jih je dal zapreti v samostan. Občasno je organiziral pijane orgije in več ljudi napil do smrti, na primer Friderika Viljema, vojvodo Kurlandskega in moža njegove nečakinje.

Nekateri zdravniki vzrok za njegove napade vidijo v pretresu možganov, ki naj bi ga Peter doživel v svoji mladosti, ko se je igral in je v njegovi bližini eksplodirala granata.

Kakorkoli že, njegove intelektualne sposobnosti, delovna energija (pisma je pisal celo na konju), številni izumi in državne reforme pričajo o tem, da je bil izjemno inteligenten človek, ki je na žalost imel buren in nenadzorovan temperament.

Pavel I.

Pavel, sin Petra III. In Katarine II., je v otroštvu doživel travmatično izkušnjo, ko je izvedel, da je njegova mati vpletena v umor njegovega očeta. Pavel je kasneje pripovedoval, kako se mu je prikazal duh Petra Velikega in mu napovedal nasilno smrt. Eden od Pavlovih tutorjev, Frantz Epinus, je zapisal: »Pavel je bistre glave, vendar se zdi, kot da je njegov um privezan na tanko vrvico. Če se ta strga, bo šel tudi njegov um.«

Sodobniki so se delali norca iz Pavlove garderobne politike: car je namreč prepovedal nošenje frakov in postavil celo stroga pravila za barve in dolžino oblačil. Ti njegovi ukrepi so bili prikladni, da se ga prikaže kot norega, čeprav je Peter Veliki stoletje pred tem počel podobne stvari.

Pavel je prav tako imel nasilne izbruhe jeze. Kot se je spominjala njegova priležnica Jekaterina Nelidova, pa so ti trajali »samo kratek čas … Vendar nisem izgubila živcev, samo pogledala sem ga v oči in nato se je vedno opravičil.«

A zakaj bi kdo želel očrniti Pavla in o njem širiti govorice? Po mnenju zgodovinarjev naj bi bil razlog temu v carjevem odnosu do plemstva. Za razliko od njegove matere, ki je plemiče osvobodila obvezne državne službe, je Pavel želel, da spet postanejo uradniki, zato je reformiral mnoge institucije in v državi uvedel institut ministrstev. Bil je zelo oster do plemičev, ki niso želeli služiti državi, hkrati pa je bil karakterno zelo živčen, jezen, poln stisk in se ni znal nadzorovati.

Od »norcev« preidimo k carjem poliglotom: Katere jezike so govorili Romanovi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke