V Ruskem imperiju 19. stoletja predstavnik dinastije Romanov ni mogel odrasti, brez da bi se naučil nekaj tujih jezikov in to na precej visokem nivoju. »Dobra izobrazba in znanje tujih jezikov, pa tudi maternega jezika, so bili na dvoru pomembni pokazatelji,« poudarja zgodovinar Igor Zimin v svoji knjigi Vsakdanje življenje na ruskem carskem dvoru.
Poleg ruščine so bili za Romanove najpomembnejši jeziki francoščina, angleščina in nemščina. Vsi ruski plemiči 19. stoletja so govorili francosko, otroci pa so pogosto imeli vzgojitelje iz Anglije, zato so se naučili tudi angleško. Po drugi strani so se ruski imperatorji in knezi najpogosteje ženili z nemškimi princesami, zato je bilo obvezno tudi znanje nemščine.
Ti trije jeziki so Romanove povezali z najmočnejšimi evropskimi državami. Poglejmo si od blizu vse ruske carje od Aleksandra I. naprej, torej od vladarja, s katerim se je končalo kaotično obdobje nenehnih prevratov na dvoru.
Z začetkom vladavine Aleksandra I. je večina ruskih plemičev raje govorila francosko kot rusko, car pa je v tem še posebej briljiral. »Francoščina je dominirala na carskem dvoru. Aleksander I. je na diplomatskem srečanju z Napoleonom francoščino govoril bolje kot njegov 'kolega' s Korzike,« izpostavlja zgodovinar Leonid Viskočkov v knjigi Delovni dnevi in prazniki na carskem dvoru.
Situacija v plemiških krogih pa se je spremenila leta 1812. Po francoski invaziji je rusko plemstvo raje govorilo rusko, četudi je francoščina še ohranila svojo priljubljenost. Aleksander I. je govoril tudi nemško in angleško, saj mu je Katarina II. v otroštvu zagotovila najboljše tuje učitelje.
Aleksandrov brat Nikolaj I. je bil tudi poliglot. Baron Andrej Korf je nekoč poudaril: »Njegovo Veličanstvo govori z gosti v ruščini, francoščini, nemščini ali angleščini, vse te jezike zna enako dobro.« Sam car pa ni bil zadovoljen s svojo angleščino, ker je imel premalo priložnosti, da bi jo uporabljal. Enkrat je rekel ameriškemu veleposlaniku, da morata pogosteje komunicirati, da bo več govoril angleško, piše Zimin.
Po drugi strani je bil Nikolaj I. prvi ruski car, ki je začel pobudo, da bi na ruskem dvoru govorili v ruščini, zato se je tudi sam s svojimi dvorjani pogovarjal v maternem jeziku. Šlo je za resnično »jezikovno revolucijo«, čeprav je tudi po njej francoščina ohranila močno prisotnost.
Nikolajeva žena Aleksandra se je rodila kot pruska princesa in je imela težave z ruščino. Njen učitelj, pesnik Vasilij Žukovski, jo je vedno zabaval s pesmimi in pravljicami, ni pa je mogel naučiti slovnici (ki zna biti precej zapletena). Carico je bilo vse življenje sram zaradi slabega znanja ruskega jezika in se je poskušala izogibati pogovorom v ruščini. Z Nikolajem je govorila po francosko.
Nikolajev sin Aleksander je usvojil »standardni paket« tujih jezikov – angleščino, francoščino in nemščino, oče pa mu je iz izobraževalnega programa umaknil latinščino (Nikolaj I. jo je sovražil) in dodal poljščino, iz političnih razlogov.
»Nikolaj je vedel, da se politični problem s Poljsko, ki je bila tedaj del Ruskega imperija, ne bo dobro končal,« piše Igor Zimin. Zato je želel zagotoviti, da bo njegov naslednik usposobljen za reševanje tega vprašanja, kar je vključevalo tudi znanje poljskega jezika. To je bila modra poteza, če upoštevamo, da je moral Aleksander leta 1863 zadušiti poljsko vstajo.
Tudi Aleksandrova žena Marija je bila nemška princesa, vendar je za razliko od svoje mame dobro znala ruščino in jezik tudi aktivno promovirala na dvoru, ki je medtem v vsakdanji rabi že spet preklopil na francoščino.
Aleksander III. je običajno prikazan kot pravi ruski velikan z ogromno brado. Od rane mladosti se je boril za ruski jezik in ga uporabljal v komunikaciji z dvorjani pred francoščino. Na vprašanja v francoščini je trmasto odgovarjal v ruščini in zgolj v ruščini.
Seveda je tudi on znal tuje jezike (čeprav je imel kot otrok težave pri učenju), vendar je želel, da bi bili vsi, ki služijo Rusiji, zvesti njenim koreninam. Ravno on je zaslužen za to, da je ruščina postala glavni jezik na carjevem dvoru. Ruščine se je dobro naučila tudi njegova žena Marija, ki je bila po rodu iz Danske.
Zadnji ruski car Nikolaj II. je vladal v času, ko je angleščina že postala jezik mednarodne komunikacije in potiskala s scene francoščino, kar se je poznalo tudi v carjevem znanju tujih jezikov. Njegov stric Aleksander se je spominjal: »Po koncu izobraževanja bi se lahko vsak profesor z Oxforda uštel in pomislil, da je Nikolaj Anglež.«
Tudi car Nikolaj II. je govoril nemško in francosko (kot vsi carji na tem seznamu), vendar so dvorjani opažali rahel ruski naglas, saj je mehčal posamezne soglasnike. Pogosto se je pogovarjal po angleško s svojo ženo Aleksandro, ki je bila prav tako nemška princesa, četudi je ona dobro znala ruščino.
Članek omenja precej nemških princes. Koliko ruske krvi se je sploh zares pretakalo po žilah članov dinastije Romanovih? Preberite tukaj!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
