»Oče apokalipse«: Največji projekti sovjetskega konstruktorja Kozlova

Jedrska »petica«

Decembra 1958 je bil blizu nemškega mesta Fürstenberg do konca izpeljan tajni projekt. Sovjetski strokovnjaki so v Vzhodno Nemčijo na skrivaj pripeljali in tam namestili dva diviziona najnovejših balističnih raket srednjega dosega R-5M z jedrskimi bojnimi konicami.

Štiri rakete so bile usmerjene proti Angliji, osem proti Parizu, Bruslju, Bonnu in Porurski industrijski regiji v Zahodni Nemčiji. Potencialni sovražniki o tem niso vedeli nič. Sovjetska zveza je takrat takšno orožje prvič namestila zunaj svojega ozemlja.

Prva izstrelitev strateške rakete R-5

RKK Energija S. P. Koroljova

R-5M so ostale v Vzhodni Nemčiji le kratek čas, saj sta se oba diviziona že jeseni 1959 vrnila v Kaliningrajsko regijo. Do takrat je v oborožitev že vstopila raketa R-12 z dometom 2080 kilometrov, zato ni bilo več potrebe po nameščanju raket v tujini. R-5M so ostale v bojnem dežurstvu vse do leta 1968.

Dmitrij Kozlov se je znašel na čelu ekipe, ki je projektirala to raketo v začetku 50-ih. Delo na »petici« je steklo po neuspehu »trojke«, ki se je soočala z neuresničljivimi nalogami. Med drugim se je od R-3 zahteval domet tri tisoč kilometrov, kar ni šlo na roko konstruktorjem, ki niso imeli niti izkušenj niti opreme, da bi ustvarili kaj takega.

Domet rakete R-5 je bil spravljen na 1200 kilometrov. Za lažjo konstrukcijo so iz rakete odstranili hermetično zaprt instrumentalni odsek in termoizolacijske odseke s kisikom.

R-5 je bila pripravljena za nošenje enotonske razpršilne bojne konice, a je v vojsko vendarle prišla modifikacija R-5M, ki je bila prva balistična raketa z jedrskim polnjenjem na svetu.

Te rakete z dometom 1200 kilometrov so lahko s sovjetskih meja dosegle vse objekte zveze NATO v Zahodni Evropi. Razporedili so jih po skoraj vseh divizionih inženirskih brigad rezerve vrhovnega poveljstva in v 15 polkih vojnega letalstva.

Daljnosežna »sedmica«

Januarja 1960 je v oborožitev vstopila raketa R-7, prva medcelinska balistična raketa na svetu s tritonsko bojno konico, ki je lahko poletela osem tisoč kilometrov daleč. Ta raketa je čisto delo Dmitrija Kozlova.

Raketa je prekinila jedrsko prevlado ZDA, ki so se zanašale na svoje bombnike. Sovjetska zveza je našla možnost, da napade ameriško ozemlje brez uporabe letalstva.

Prva stopnja rakete je bila sestavljena iz štirih bojnih blokov, simetrično razporejenih okoli druge stopnje. Druga stopnja je vsebovala del z instrumenti, rezervoarje z gorivom in s kisikom, ki je imel funkcijo agensa, pogonski odsek, glavni motor in štiri nadzorne sisteme. Za agens so uporabili tekoči kisik in gorivo kerozin.

»Sedmico« je do cilja vodil kombinirani nadzorni sistem, podsistemi pa so bili zadolženi za stabilizacijo med letenjem.

Prva izstrelitev rakete R-7

RKK Energija S. P. Koroljova

Velja prepričanje, da je R-7 najuspešnejša sovjetska raketa. Prav taka raketa je leta 1957 je v Zemljino orbito poslala prvi umetni satelit, leta 1961 pa prvo vesoljsko ladjo s človekom. Sodobne nosilne rakete družine Sojuz so njene neposredne potomke.

Vojaški »Sojuz«

Do sredine leta 1967 je skupina konstruktorjev pod vodstvom Kozlova naredila maketo nenavadne vesoljske ladje v naravni velikosti. Šlo je za ladjo 7K-VI s hitrim avtomatskim letalskim topom kalibra 23 milimetrov NR-23, prilagojenim za streljanje v brezzračnem prostoru, ki naj bi varoval vesoljsko ladjo pred prestreznimi sateliti in sovražnimi izvidniškimi ladjami.

Dmitrij Kozlov

Vojaška vesoljska naprava, ki je bila projektirana v okviru tajnega programa Zvezda, je imela optični vizir OSK-4 s fotoaparatom za snemanje Zemljine površine.

Posebna naprava z imenom Svinec je omogočala spremljanje izstrelitev balističnih raket. Za vir energije sta služila dva radioizotopna termogeneratorja.

Januarja 1968 je bil projekt prekinjen iz vrste razlogov. Toda neprecenljive izkušnje iz projektiranja vojaškega Sojuza so pripomogle k ustvarjanju vesoljskih ladij za več oseb.

Preberite še: Medtem ko je ves svet gledal izstrelitev Sojuza, je ruska vojska v orbito poslala še nekaj ...

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.