Od konca leta 1969 so iz republiških oddelkov KGB v kraj Balašiha pri Moskvi začeli prihajati najboljši operativci, ki so bili fizično vzdržljivi, imeli znanje tujih jezikov in izkušnje z agentskim delom.
»Da se je tečajnik prekalil, je bilo treba ustvariti pogoje, v katerih je moral s skrajnimi napori opraviti vse mogoče. Treba se je bilo prebijati po brezpotjih, skozi sneg, ki je segal do kolen ali do ramen. Agent je moral izpolniti nalogo in se zavedati, da v kolikor je ne izpolni, zanj ni več upanja,« je pojasnil Anatolij Nabokov, rezervni častnik, veteran posebnih enot KGB in predavatelj na KUOS-u.
»Odložili so te nekje v gozdu sredi noči in v dveh urah si moral prehoditi 20 kilometrov v polni bojni opremi. Poleg tega si moral na poti še nekoga srečati, od njega dobiti informacije in ob določenem času te je čakal avtomobil. Če si zamudil pol ure, si moral prehoditi še dodatnih deset kilometrov, saj te avto zdaj čakal na drugem kraju po rezervnem planu,« se spominja Aleksander Karelin, polkovnik KGB v pokoju, ki je svoj čas končal usposabljanje na KUOS-u.
Programe za agentsko delo, miniranja in diverzije so sestavljali najboljši strokovnjaki na svojih področjih. Za tečajnike so organizirali terenska usposabljanja.
»Ponoči so te odložili, zjutraj pa si že moral biti pod zemljo. Skupina 12 ljudi je izkopala več deset kubikov zemlje, ki je nato morala izginiti v močvirju, potoku ali kjerkoli drugje. Toliko izkopanega materiala je bilo treba nekje skriti. In vse to v eni noči. Vse vaje so bile na meji fizičnih in psihičnih zmogljivosti. Moral si se skrivati, umikati in opraviti nalogo na najvišjem nivoju,« pravi Igor Giorgadze, nekdanji gruzijski varnostni minister (1993-1995), ki se je prav tako usposabljal v tej šoli.
Skupina je po postajici vsake toliko prejemala informacije in dobivala nepričakovane naloge. Recimo, da se je v skupini nenadoma »pojavil« ranjenec v obliki 70 kilogramov težke lutke.
»Če premikanje ni bilo dobro organizirano, je postajalo zelo naporno. Če se je ranjenec pojavil v zadnjem delu skupine, je to pomenilo veliko obremenitev, saj je zaviral celotno skupino. Po prihodu na cilj in javljanju ’Tovariš polkovnik, ta in ta skupina je prispela’, so se za sproščanje stresa znesli nad tisto lutko,« je pojasnil polkovnik KGB in vodja KUOS-a (1983-1993) Sergej Golov.
Dogajalo se je tudi to, da so posebej iznajdljivi častniki kot odgovor na »pojav ranjenca« v štab sporočili: »Nismo uspeli rešiti borca. Pokopali smo ga na licu mesta.« Ko je takšna skupina končala vajo, je poveljnik vzel v roke papir in prebral simulirani vladni telegram: »Za hrabrost in junaštvo odlikovati padlega z nazivom heroja Sovjetske zveze in ga pokopati v domovini z vsemi vojaškimi častmi.« Nato se je morala ta ista skupina vrniti nazaj in ponoviti pot, pri čemer so tokrat morali lutko nositi na rokah.
iz osebnega arhiva V. G. Pokutnega
Tečajnikom je bilo priučeno eno od glavnih pravil specnaza, da se morajo iz misije vrniti v takšnem sestavu, v kakršnem so odšli. To je pomenilo, da se lahko vrnejo živi ali mrtvi, a vrniti se morajo vsi. Delo izvidniških skupin se je moralo opravljati v tišini in brez puščanja sledi. Po idealnem scenariju je rezultat operacije za nasprotnika izgledal kot splet okoliščin ali nesreča. Vsak dokaz, še posebej pokopani soborec, je lahko imel nepredvidljive posledice, od likvidacije skupine in razkrinkanja operacije do vojne napovedi.
Na TV-Zvezda je bila prikazana nova epizoda serije Tajni materiali, ki se ukvarja s to edinstveno šolo sovjetskih diverzantov, njenimi inštruktorji in metodami bojevanja.
Preberite še:
Dvanajst minut pekla: Britance je presenetil izpit za rdeče baretke