Katedrala sv. Sofije v Novgorodu, zgrajena v 12. stoletju, se kiti z umetelnimi starimi vrati. Leta 1187 so bila pripeljana sem kot ukradena trofeja iz švedskega mesta Sigtuna (Stockholmsko okrožje), ki je bila takrat kraljevsko in poslovno središče Švedske.
V 12. stoletju ruske dežele niso bile dovolj močne, da bi Švede porazile skupaj, zato je mesto osvojila skupina falotov iz Novgoroda, ki je s čolni potovala po toku navzgor vzdolž reke Vuoksi, skozi najsevernejši del Karelijske ožine, od jezera Saimaa (Finska) do jezera Ladoga (Novgorodska regija, Rusija). Neopazno so prečkali morje in prispeli v Sigtuno, zaradi lahkosti in hitrosti svojih čolnov.
To so bili uškujniki, legendarni rečni pirati ruskega severa.
Uškujniki: Svobodnjaki iz Novgoroda
Avtor slike: S. M. ZejdenbergUškuj je beseda, s so katero prebivalci severnih delov Rusije imenovali polarnega medveda. Glave teh medvedov so razkazovali na lokih svojih čolnov, ki so se tudi imenovali uškuji.
Ta plovila so bila primerna za jadranje in veslanje, imela so šest parov odprtin za 12 veslačev in jambor za eno jadro. Široka so bila 3 metre, dolga okoli 12 metrov, imela so izredne manevrske sposobnosti ter so zmogla prepeljati tudi po 40 mož. S temi plovili so uškujniki postali najsmrtonosnejši pirati v zgodnji, staroruski zgodovini.
Uškuj
V. J. Gumiljov, A. V. Parhomenko: Humanistične znanstvene raziskave (Гуманитарные научные исследования), 2013Pojavili so se v Novgorodu, najmočnejši mestni državi stare Rusije. Novgorod je bil republika, polna svobodnih ljudi, ki niso hoteli delati, trgovati ali kmetovati, ampak so raje postregli svojim domačim deželam z mečem. Vodstvo Novgoroda je pošiljalo takšne ljudi naokoli, da so raziskovali in branili meje novgorodske dežele. Oblasti ni preveč motilo, če so podaniki med temi »raziskovanji« sproti oplenili kakšno mesto ali dve …
Uškujniki so bili res nekaj posebnega. Prihajali so z območja Novgoroda in bili vešči kot Vikingi ter veliko bolj izkušeni in bolje opremljeni od povprečnega ruskega vojščaka med 12. in 16. stoletjem. Ti poklicni borci so pogosto prihajali iz bogatih družin, zato so si lahko privoščili kovinske ščite in orožja, kot so sulice, meči in sablje (slednje so imeli najraje, zlasti za boje od blizu in med izkrcanji z morja). Pogosto so uporabljali tudi loke, celo težke samostrele, ki so jih montirali na svoje ladje.
Ilustrirana kronika Ivana Groznega, Uškujniki osvajajo Kostromo
Javna domenaUškujniki so doživljali slavo, ko, če lahko tako rečemo, ruske dežele še niso bile združene in so vodile vsaka svojo politiko. Med zgodnjimi podvigi je bila kampanja proti deželam ljudstev Jugra (območje Urala) okoli leta 1032, nato so sledile še mnoge druge. Tole so nekatere najbolj poznane:
Leta 1187 so uškujniki osvojili švedsko Sigtuno. Leta 1318 so prišli celo do takratne finske prestolnice Abo (danes mesto Turku), kjer so oplenili zakladnico. Leta 1320 in 1323 so tako silno napadli Norveško, da je slednja pisala za pomoč papežu.
Istega leta 1323 so uškujniki pomagali Novgorodu do prvega mirovnega sporazuma s Švedsko – nöterburške pogodbe – ki je končal 30-letno vojno ter določil med Novgorodom in švedskimi deželami.
Trdnjava Sigtuna, cerkev sv. Olafa
Legion MediaUškujnikov ni dosti prizadelo niti to, da je Zlata horda osvajala ruske dežele in jih prisilila v plačevanje dajatev. Nemilostno so ropali po hordinih mestih. Največja kampanja je bila leta 1374, ko so uškujniki angažirali 90 plovil. Osvojili so Saraj, prestolnico Zlate horde in najbogatejše mesto države. Kmalu zatem je potem tudi Dmitrij Donski doumel, da horda ni nepremagljiva, in jo leta 1380 premagal v kulikovski bitki.
Uškujniki so plenili in pustošili tudi po ruskih mestih, če knezi teh mest niso sodelovali z njimi. V letih 1369-1370 so zasedli Jaroslavelj, leta 1375 so oplenili Kostromo. Leta 1374 so si ustvarili trdnjavo v Hlinovu (pozneje Vjatka, danes Kirov) in jo naredili za svojo »prestolnico«. V vmesnem času so izvajali problematične pohode gor in dol po rekah Kama, Oka in Volga v osrednji Rusiji. Zato so si prislužili vzdevek »lopovi iz Hlinova«.
Vrata v Sigtuni
Legion MediaDo 15. stoletja uškujniki niso bili več zgolj priročni sopotniki, ampak resna notranja grožnja za Moskvo. Ljudje iz Vjatke so se znašli vmes med Moskovijo in Kazanskim kanatom, pa so sklenili mirovni dogovor z obema. Uškujniki so postali močna vojaška sila, ki je ščitila Vjatko. Leta 1458 si je Vasilij II. Moskovski podredil Vjatko, a so leta 1466 uškujniki spet plenili po moskovskih deželah in sklenili sporazum s Kazanom.
Leta 1471 so uškujniki še enkrat zasedli Saraj, ampak to je bilo zadnjič. Zdi se, da so to storili na prošnjo novega moskovskega velikega kneza Ivana III. Velikega, da bi pretresli slabotno hordino obrambo.
»Ko so ljudje iz Vjatke šli na reko Kamo in zatem na reko Volgo v svojih čolnih, so osvojili mesto tatarskega carja Saraj na Volgi in poklali številne Tatare, vzeli njihove žene in otroke v ujetništvu, in veliko plenili, dokler niso šli nazaj,« pravi eden od letopisov. Neki drugi dodaja, da so uškujniki celo vzeli s seboj »nejasno število sarajskih princes«.
Uškujniki so, enako kot eno stoletje prej, znova pokazali šibkost horde. In spet je sledila ruska zmaga, ko je Ivan III. leta 1480 v bitki na Ugri prisilil tatarske Mongole v umik.
Toda leta 1489 je Ivan poslal vojsko 64.000 mož v Vjatko. Hotel je, da bi mu bilo mesto zvesto, točka opore v vojni proti Kazanskemu kanatu. Po obkolitvi trdnjave Hlinov se je moskovska vojska pripravljala na požig. Poleg mestnih zidov so postavili ogromne lesene ograje. Prebivalci Vjatke so bili prestrašeni ob teh pripravah in so se predali.
Večino mestnih plemičev so z družinami prepeljali v razna mesta v okolici Moskve. Od takrat naprej ni več zgodovinskih zapisov o uškujnikih ali njihovi mogočni floti.
Poglejte še: 8 ruskih trdnjav, ki so sovražnike spravile ob pamet
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
