Kako so ZDA selile »skrajneže« v sovjetsko Rusijo

Javna domena
Več let preden so boljševiki izgnali rusko inteligenco z ladjami na Zahod, so Američani naredili podobno. Zbrali so najbolj nezaželene radikalce in jih poslale Leninu kot »božično darilo«.

Dolgo preden je v ZDA izbruhnila znamenita hladnovojna histerija o tem, da »prihajajo Rusi«, je Ameriko zajela panika pred komunisti. Ruska revolucija leta 1917 ni le spremenila Rusije, ampak je imela močan vpliv tudi na ameriško družbo in zbudila strah, da bodo tudi v Ameriki prišli na oblast komunisti.

Rdeči strah

Odnosi med ameriško vlado in levičarskimi in anarhističnimi gibanji nikoli niso bili dobri, leta 1919 pa so se dobesedno sprevrgli v vojno. Junija so italijanski anarhisti, privrženci Luigija Galleanija, detonirali bombe v osmih ameriških mestih, njihov cilj pa so bili sodniki, migracijski uradniki in državni tožilci.
Na srečo nihče ni bil poškodovan, a državo je zajel strah, da je na robu državljanske vojne in revolucije v ruskem slogu. Ena od nesojenih žrtev junijskih napadov tožilec Alexander Mitchell Palmer je v Kongresu dejal, da so revolucionarji »pripravljeni na vstajo, v kateri bodo z enim zamahom uničili vlado«.

Prav Palmer in njegov asistent, bodoči direktor FBI J. Edgar Hoover, sta organizirala t. i. Palmerjeve racije – serijo aretacij radikalnih levičarjev in anarhistov. Ker so levji delež slednjih predstavljali priseljenci iz zahodne in vzhodne Evrope, se je ameriška vlada poslužila deportacij, da te migrante, ki niso imeli državljanstva, izžene iz ZDA.

Sovjetska barka

21. decembra 1919 so 249 aretiranih levičarjev v New Yorku vkrcali na ladjo USAT Buford in naskrivaj poslali v Rusijo kot »ameriško božično darilo Leninu in Trockemu«. Družine deportirancev so dobile obvestilo o izgonu njihovih sorodnikov šele potem, ko je ladja že izplula.

Časopisi so bili navdušeni in ladji nadeli biblijsko ime: »Prav tako, kot je bila Noetova barka obljuba o preživetju človeštva, je izplutje Sovjetske barke obljuba o ohranitvi Amerike,« je pisal New York Evening Journal.

The Saturday Evening Post je delil te občutke: »Mayflower je pripeljala sem prve graditelje, Buford pa je odpeljala prve uničevalce.«

V sovjetsko Rusijo

Ker takrat med ZDA in sovjetsko Rusijo ni bilo vzpostavljenih diplomatskih odnosov, je bila ladja namenjena na Finsko. A Sovjeti so izvedeli zanjo in se pripravljali na sprejem častnih gostov. Še posebej sta jih zanimala anarhistična voditelja in ideologa Aleksander Berkman in Emma Goldman, ki jo je J. Edgar Hoover oklical za »najnevarnejšo žensko v Ameriki«.

Goldman, znana tudi kot »rdeča Emma«, je o potovanju zapisala: »28 dni smo bili zaporniki. Stražarji pred našimi kabinami dan in noč, stražarji na krovu med tisto uro, ko nam je bilo dovoljeno dihati svež zrak. Naši tovariši so bili zaprti v temačnih, vlažnih kabinah, slabo hranjeni in nihče ni vedel, v katero smer plujemo. A bili smo polni pričakovanj o svobodni Rusiji, novi Rusiji, ki nas je čakala.«

Ladja je priplula na Finsko, od koder je nato potnike do sovjetske meje pospremila finska vojska. Večina njih je bila rojenih v Ruskem imperiju in se borila proti carizmu, zato so bili prisiljeni zapustiti državo. Zdaj so polni navdiha in upanja nameravali za zmeraj ostati v deželi sovjetov. A stvari se niso izšle čisto tako, kot so pričakovali.

Razočaranja

Po toplem sprejemu boljševikov so se potniki z barke ustalili v novi domovini. Usoda večine ostaja neznana, vemo pa za življenjske poti nekaterih posameznikov.

Ko sta Emma Goldman in Aleksander Berkman potovala po državi, se srečala z Leninom in vodilnimi boljševiki ter navadnimi ljudmi, sta postala precej razočarana nad tem, kar sta videla. Zgrožen nad postopanji sovjetske tajne policije (Čeka) je Berkman v svoji knjigi Ruska tragedija zapisal: »Čeka se je od branitelja revolucije prelevila v najstrašnejšo organizacijo, ki širi krivico in teror po vsej državi.«

Emma Goldman je v svoji knjigi Moje razočaranje nad Rusijo zapisala: »Ruska realnost mi je bila groteskna, popolno nasprotje velikemu idealu, ki me je ponesel v to obljubljeno deželo. Pred sabo sem gledala močno boljševiško državo, ki je zatirala vsak konstruktiven revolucionarni napor.«
Kaplja čez rob je bila zadušitev vstaje kronštadtskih mornarjev leta 1921. Mornarji, ki jih je Trocki imenoval »ponos in slava revolucije,« so zahtevali prenehanje boljševiške vlade in ponovno vzpostavitev politične svobode vsem socialističnim gibanjem v državi.

Kmalu po vstaji, ki je bila brutalno zadušena, sta Goldman in Berkman zapustila državo in se nista nikoli več vrnila.

Sovjetski mučenik

Vsi prišleki pa niso bili razočarani nad novo domovino. Peter Bianki, vodja nekoč močnega Sindikata ruskih delavcev v ZDA, je v sovjetski Rusiji našel svoje mesto.

Bianki se je takoj podal v raznovrstna dela za sovjetsko republiko: obnavljal je prometne povezave v Sibiriji, ki so bile poškodovane med državljansko vojno, služil kot mestni uradnik v Petrogradu ter celo kot namestnik komisarja na sanitetni ladji v Baltskem morju.

10. marca 1930 je bil ubit v protisovjetski vstaji na Altaju skupaj s še desetimi drugimi uradniki in pripadniki komunistične partije. Vsi so bili kasneje razglašeni za sovjetske mučenike.

Preberite še:

Nekoč so ruski gusarji ropali prestolnico Švedske in Finske

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke