Kdo je bil Aleksej Leonov?

Aleksej Leonov (1934 – 2019), sovjetski kozmonavt, ki je v sklopu misije Voshod-2 opravil prvi vesoljski sprehod v zgodovini človeštva, je preminil 11. oktobra 2019. Ruski predsednik Vladimir Putin je ob tem izrazil svoje sožalje. »Poznala sta se zelo dobro in Putin je gojil veliko spoštovanje do Leonova … Od nekdaj je občudoval njegov pogum,« je izjavil predsednikov tiskovni sekretar Dmitrij Peskov.

85-letni Leonov je za sabo imel bogato kariero. Med leti 1970 in 1991 je delal kot namestnik vodje Centra za usposabljanje kozmonavtov. V tem času, leta 1975, je sodeloval pri skupnem testnem projektu Apolla in Sojuza – prvem vesoljskem poletu, ki sta ga obe velesili opravili skupaj in v katerem se je sovjetska kapsula priklopila na ameriški poveljniško-servisni modul. Poveljnik Leonov je vodil sovjetsko posadko.

Po upokojitvi leta 1991 je delal s komercialnimi strukturami in se posvetil umetnosti – predvsem slikanju vesolja. A vedno se ga bomo spominjali predvsem kot prvega človeka, ki je uspešno opravil vesoljski sprehod in se vrnil. In ta sprehod, ki je kasneje postal osnova za filmsko dramo Spacewalk (2017), niti približno ni bil lahek.

Popoln kandidat

»Vesoljski polet zahteva vso tvojo energijo, vse tvoje znanje in vse tvoje sposobnosti,« je govoril Leonov leta po svojem dosežku. »Zunaj v vesolju sem preživel samo 12 minut. A danes lahko rečem, da je vsaka od teh minut zahtevala leto priprav na Zemlji.«

Njegova pot v vesolje je bila precej tipična za Sovjetsko zvezo: rodil se je v predmestju Kemerova v Sibiriji (3.600 km vzhodno od Moskve) in s trdim delom postal vojaški pilot – pogumen in dovolj izkušen, da se je leta 1960 pridružil prvi ekipi sovjetskih kozmonavtov. Tam je bil tudi Jurij Gagarin, ki je leto dni kasneje postal prvi človek v orbiti.

V tistih časih je Sovjetska zveza korak za korakuom osvajala vesolje: leta 1961 s prvo človeško vesoljsko misijo (Jurij Gagarin), dve leti zatem s prvo žensko v vesolju (Valentina Tereškova) in leta 1964 s prvo misijo, katere posadka je sestavljala več kot eno osebo. Naslednji korak je bil spustiti kozmonavta v vakuum odprtega vesolja.

»S sestankov z novimi kandidati za misijo mi je najbolj v spominu ostal prav Leonov,« je v svojih spominih z naslovom Rakete in ljudje zapisal Boris Čertok, raketni inženir, ki je delal na sovjetskem vesoljskem programu. »Imel je nekaj, kar je zelo spominjalo na Gagarinovo spretnost … in njegov pogled je izražal veliko pozornost.« Čertok pa ni bil edini, ki ga je Leonov navdušil in tako so Sovjeti izbrali kandidata za polet.

Zvezde in zagate

»Zvezde so bile levo, desno, nad in pod mano.« Tako je Leonov opisal dih jemajoč prizor ob vstopu v praznino vesolja, ki si ga je zapomnil za vse življenje. V tem dramatičnem poletu marca 1965 ni bil sam – vesoljskemu plovilu Voshod-2 je poveljeval njegov kolega Pavel Beljajev, ki je bil med drugim zadolžen tudi za to, da pomaga Leonovu nazaj v plovilo, če bi se stvari zalomile.

In so se. Ker je bilo na Zemlji nemogoče v popolnosti poustvariti razmere v vesolju, se je Leonovu med 12-minutnim lebdenjem ob vesoljskem plovilu, s katerim ga je povezoval 5,3 metra dolg povodec, začel napihovati skafander in upočasnil njegovo premikanje. Z napihnjenim skafandrom se je le s težavo in precej preobremenjen zelo počasi premikal nazaj proti plovilu. Možnosti, da bi ostal zunaj, so bile zelo velike.

»[Po vrnitvi v plovilo] sem snel čelado in si hotel otreti oči od vsega potu, a nisem mogel. Bilo je, kot da bi mi nekdo zlival vodo na glavo,« se je spominjal Leonov. A pustolovščine dveh kozmonavtov s tem še zdaleč ni bilo konec. Ker je odpovedal avtomatski pristajalni sistem, sta morala pristati ročno. Da ne bi poškodoval objektov na tleh je Beljajev plovilo usmeril proti severnemu Uralu, nakar sta izskočila s padalom.

Dolga pot domov

Zaradi nedelovanja sistema za zveze sta morala kozmonavta dva dni preživeti v gozdu na stotine kilometrov od najbližjega naselja. »Tam sva dva dni sedela v vesoljskih skafandrih. Drugih oblačil nisva imela,« je povedal Leonov. Končno pa so ju rešili in prepeljali v Moskvo.

»Med misijo bi lahko umrla tri ali štirikrat,« je kasneje povzel Leonov. A za razliko od Beljajeva (ki je umrl leta 1970, star komaj 40 let) je Leonov živel še dolgo in polno življenje ter preživel državo, ki ga je poslala med zvezde. Vse življenje se je spominjal teh 12 minut v vesolju in naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi človeštvo pripeljal bližje vesolju.

Preberite še:

Valerij Bikovski: Legendarni kozmonavt, ki mu breztežnost ni prišla do živega