Čeprav nas večina nikoli ni spoznala pravega agenta KGB v živo, ni dvoma, da znajo poskrbeti za svojo varnost. Nekateri med vami ste verjetno seznanjeni s sambom – smrtonosnim mešanim borilnim stilom, ki je bil razvit v Rusiji in sloni na samoobrambi brez orožja. A napredni sambo, kot ga poznamo danes, je nekaj čisto drugega od tega, kar je bil takoj po koncu druge svetovne vojne. Vse se je začelo, ko so Sovjeti spoznali, da lahko vanj vključijo »uporabni karate« in to na način, ki ne vključuje samo brc in udarcev.
Sovjetska zveza je takrat izmenjevala izkušnje samo z drugimi socialističnimi državami in po srečnem naključju se je sovjetska delegacija med uradnim obiskom na Kubi leta 1978 spoznala z možakarjem po imenu Domingo Rodríguez Oquendo (bolje znanim kot Raul Riso). Njegov »operativni karate« je od takrat postal osnova za fizično usposabljanje pripadnikov KGB-ja.
Namestnik vodje KGB-ja Vladimir Pirožkov je med svojim obiskom na Kubi na povabilo takratnega predsednika Fidela Castra obiskal trening pripadnikov kubanskih posebnih enot, ki so delovali tudi kot Castrovi telesni stražarji. Osnova za usposabljanje posebnih enot je bil »operativni karate«, ki je zrasel na zelniku Raula Risa.
Riso je bil učenec klasičnega okinavskega stila Jyoshinmon Shorin-Ryu, s katerim se je seznanil na Japonskem v 60-ih in ga kot mojster prenesel na Kubo. A Riso je menil, da je klasični karate bolj za v športno dvorano kot za na ulico, in tako je na podlagi okinavskega karateja razvil stil za vladne agente, vojsko in policijo. Kubanski častnik je ohranil najbolj smrtonosne tehnike karateja, ki so odgovarjale konkretnim nalogam nevtraliziranja nasprotnika. Risov dovršeni stil je v ospredje polagal napadanje določenih izpostavljenih točk in uporabo različnih trikov med bojem. Pripadniki kubanskih posebnih enot, ki so sodelovali v konfliktih po vsem svetu, so potrdili uporabnost operativnega karateja. »Karate je orožje revolucije« se je glasil priljubljen slogan na Kubi.
»Raul Riso je edini mojster, ki je prefinjene gibe japonskega karateja uspel prilagoditi resničnemu bojnemu sistemu,« se spominja eden od njegovih ruskih učencev Jurij Marjašin. »Najpomembnejše je to, da je vse, kar je učil, tudi preizkusil v Angoli, Mozambiku in Nikaragvi.«
Generalmajor državne varnostne službe Valerij Veličko je v svoji knjigi z naslovom Od Lubjanke do Kremlja: Neturistična potovanja okoli sveta iz leta 2015 zapisal: »Strokovnjaki so prepoznali, da je sistem operativnega karateja, ki ga je razvil Raul Riso in ki so ga uporabljale kubanske posebne enote, v praktični uporabnosti presegal vse svoje zahodne analogije in celo tradicionalne vzhodne discipline.«
Čeprav je bil uradni odnos ZSSR do japonskega karateja kontroverzen (sovjetske oblasti so ga nekajkrat poskušale celo prepovedati), je Pirožkov zelo občudoval Risov stil. Doma je o tem poročal vodji KGB-ja Juriju Andropovu in sovjetska obveščevalna služba je kmalu povabila Risa, da začne učiti njene agente, ki so pred tem uporabljali domačo borilno veščino sambo.
Novembra 1978 je mojster Riso prispel v Moskvo skupaj s svojim pomočnikom in učencem Ramirom Chirinom. V naslednjih treh mesecih sta za častnike in inštruktorje KGB-ja organizirala vsakodnevne 12-urne treninge.
Februarja 1979 je 50 sovjetskih častnikov položilo izpite in uradno pridobilo status inštruktorjev operativnega karateja. Za inštruiranje okinavskega Jyoshinmon Shorin-Ryu stila je kvalifikacije pridobilo samo nekaj posameznikov, med njimi Jurij Marjašin (rjavi pas) in Valerij Samojlov (zeleni pas). Marjašin je kasneje postavil lastno različico operativnega karateja, ki se je obdržala pri fizičnem usposabljanju KGB-jevih agentov.
Nekaj let kasneje, leta 1982, je KGB začel svoje pripadnike pošiljati na usposabljanja Kubo in leta 1989 so kubanski inštruktorji ponovno obiskali Moskvo, da bi preverili usposobljenost telesnih stražarjev Mihaila Gorbačova.
Operativni karate je vse od takrat zasidran v ruskih varnostnih silah, Rusija pa je postala edina država poleg Kube, ki je prevzela ta stil. Februarja 1990 je Sovjetska zveza vzpostavila lastno Jyoshinmon federacijo, julija 1991 pa še Jyoshinmon Syorin-Ryu šolo. Obe organizaciji je vodil Jurij Marjašin.
Leta 2004 so mediji povzeli Raula Risa, ki je rekel: »Ko govorimo o uporabi operativnega karateja v praksi, nihče ne prekaša Rusov.« Riso je umrl leta 2011 in ostal v spominu ruskih pripadnikov varnostnih sil kot moder in skromen učitelj.
Preberite še:
Sambo – sovjetska borilna veščina
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
