Tik pred začetkom druge svetovne vojne so v ZSSR izdelali težki mitraljez v kalibru 12,7 mm. V naslednjih desetletjih uspešne uporabe je DŠK postal legendarno orožje v svetovnem obsegu.
Po splošnem prepričanju so težki mitraljezi namenjeni predvsem za učinkovito uničevanje žive sile, a temu ni čisto tako, saj lahko mitraljez kalibra 12,7 mm nevtralizira tudi lahka oklepna vozila in prizemlji tudi marsikatero letalno napravo.
Razvoj mitraljeza DŠK se je začel že koncem 20-ih let prejšnjega stoletja. Nalogo izdelati težki mitraljez velikega kalibra, ki je bil sprva mišljen kot protizračno orožje, je dobil takrat že znani sovjetski konstruktor Vasilij Degtjarjov. Ta je izdelal model DK, ki pa je imel majhno hitrost streljanja (kadenco) in kapaciteto za vsega 30 nabojev. Ti dve pomanjkljivosti je s predelavami popravil drug slavni konstruktor Georgij Špagin, ki se je specializiral za orožja z veliko hitrostjo streljanja. Špagin je za mitraljez razvil trak za naboje in opravil še nekaj izboljšav, tako da se je že koncem 30-ih let začela serijska proizvodnja posodobljenega mitraljeza, ki je od takrat dalje nosil ime DŠK.
Priljubljena Duška, kakor so ga poimenovali, je nosila naboje kalibra 12,7x108 mm. Ti so za 2 mm daljši od nabojev ameriškega težkega mitraljeza M2, zaradi česar so tudi bolj prebojni: krogla 12,7x108 mm na razdalji 500 m prebije oklepno ploščo debeline 15-20 mm. Ameriškega M2 odlikuje zato večja preciznost streljanja, medtem ko je z DŠK precej enostavneje rokovati na terenu.
Med drugo svetovno vojno je sovjetska orožarska industrija proizvedla okoli 9.000 teh mitraljezov. Nameščali so jih na oklepne avtomobile GAZ-AA, patruljne in torpedne čolne, oklepne vlake, tanke T-40 itd.
Wikipedia
Proti koncu vojne je nemško letalstvo povzročalo tankovskim enotam Rdeče armade velike preglavice, zaradi česar so začeli Sovjeti mitraljeze nameščati še na kupole bojnih tankov IS-2 in težkih samohodk ISU-152.
Ta rešitev v taktičnem smislu ni omogočala samo uspešnega boja proti letalom, ampak je pripomogla tudi k uničevanju sovražnikovih obrambnih točk v mestih (ostrostrelska in mitraljezna gnezda, zakrita pehota).
DŠK je med drugo svetovno vojno nedvomno dokazal svojo zanesljivost in ubojno moč, zato se je takoj po koncu vojne njegova modernizacija nadaljevala. Posodobljena verzija je dobila kratico DŠKM. Spremenjen je bil mehanizem za polnjenje s pomočjo traku in nosilec mitraljezne cevi. Ta verzija je bila proizvedena v milijonih primerkov, izvožena pa je bila v mnoge države v Afriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu in vzhodni Evropi. Kitajska je izdelala lastno kopijo z oznako Tip-54, svojo licenco za proizvodnjo pa so imele tudi druge države – Pakistan, Jugoslavija, Romunija, Iran in Češkoslovaška.
Duška je pustila globoko zgodovinsko sled. V času bitke pri Điện Biên Phủju v Indokini leta 1954 med francoskimi kolonialnimi silami in Viet Minhom je bil DŠK eno od tistih orožij, ki so komunističnim revolucionarjem dala strateško premoč nad kolonialisti.
Wikipedia
Enote Viet Minha, ki jim je poveljeval general Võ Nguyên Giáp, so obkolile francosko bazo z letališčem za bojna in tovorna letala. Giáp se je odločil popolnoma izolirati bazo in s tem kolonialni vojski onemogočiti uporabo letališča. V ta namen je okoli baze po okoliških hribih razporedil okoli 100 ognjenih točk, opremljenih z mitraljezi DŠK, vključno z 80 protiletalskimi topovi kalibra 37 mm. Na ta način so vietminhovci Francozom popolnoma preprečili oskrbovanje baze z okrepitvami in nujnimi zalogami.
V zelo kratkem času so mitraljezi v koordinaciji s protiletalskimi topovi sestrelili 62 francoskih letal, kar je privedlo do zloma francoskih sil, ki so branile bazo. Po sedmih tednih obleganja so revolucionarji ob podpori večcevnih raketometov Katjuša napadli bazo in zajeli okoli 11.000 francoskih vojakov in častnikov. Tako se je končalo francosko kolonialno gospostvo v jugovzhodni Aziji.
DŠK je bil kasneje, med vietnamsko vojno, uporabljen kot protiletalsko orožje. Ti mitraljezi sicer niso bili tako smrtonosni za letala kot protiletalski topovi, a so bili bistveno lažji za transportiranje in oskrbovanje gverilskih skupin, ki so delovale v Južnem Vietnamu, Kambodži in Laosu. V teh konfliktih so priljubljene Duške pokazale visoko stopnjo učinkovitosti proti helikopterjem in lahkim izvidniškim letalom. Največje izgube ameriškemu letalstvu v Vietnamu niso povzročile rakete ampak prav mitraljezi in protiletalski topovi.
Mitraljez DŠK je bil pogosto uporabljen za uničevanje oklepne tehnike. Velika izstopna hitrost krogle in njena moč sta omogočali učinkoviti boj proti lahki oklepni bojni tehniki, kot so bili ameriški transporterji M113 in prve različice sovjetskih bojnih vozil pehote BMP. Američani so zaradi tega posledično začeli dodajati oklep na svojo tehniko – to se vidi predvsem v razvoju jurišnega helikopterja Apache in naslednje generacije oklepnih bojnih vozil tipa Bradley in Stryker.
Kar se tiče Sovjetske zveze, ta je mitraljeze DŠK (DŠKT) množično nameščala na svoje tanke in oklepnike. Postavljanje težkih in robustnih mitraljezov na kupole tankov je postalo eden od simbolov sovjetske bojne moči, piše ameriški portal The National Interest.
Na drugi strani so v času vojne v Afganistanu sovjetski vojaki na lastni koži izkusili učinkovitost svojega orožja. Mudžahedini so namreč prav tako množično uporabljali Duške iz utrjenih položajev v hribih in pečinah. Mitraljezi so se tudi v Afganistanu izkazali kot izjemno uspešne v boju zoper sovjetske zračne sile.
Wikipedia
Izpostavimo še to, da je Irska republikanska armada (IRA) uspela nabaviti 18 teh mitraljezov v Libiji in z njimi sestrelila en helikopter britanske vojske. Incident se je zgodil leta 1988.
Na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki so ti mitraljezi pogosto montirani na predelane poltovornjake in terenska vozila. Ta improvizirana vozila so postala nepogrešljiv element ognjene podpore v uporniških milicah v Somaliji med uličnimi spopadi za Mogadiš in se še danes množično uporabljajo v konfliktih v Siriji, Libiji, Jemnu in Iraku.
Preberite še:
Ali bo slavni sovjetski lovec dosegel rekordno življenjsko dobo 100 let?