Trije najbolj ukoreninjeni miti iz ruske zgodovine

1. Car Aleksander v resnici ni umrl, ampak je postal vagabund

Car Aleksander I.

V zadnjih letih pred svojo smrtjo Aleksander I. ni skrival svoje želje, da bi se umaknil iz javnega življenja. Leta 1819 je svojemu bratu Nikolaju zaupal: »Nisem več ta, ki sem bil nekoč, in mislim, da je moja dolžnost, da se umaknem.« Leta 1824 je izjavil, da bi z veseljem »odvrgel breme prestola«.

Jeseni 1825 je Aleksander z ženo odpotoval v Taganrog in nenadoma pri 48 letih umrl zaradi tifusa. Opravljena je bila obdukcija, pod katero se je podpisalo devet zdravnikov. Po balzamiranju so carjevo telo odpeljali v Sankt Peterburg, a samo člani njegove družine so ga videli v odprti krsti. Naslednjih sedem dni je telo ležalo dostopno javnosti v Kazanski katedrali, vendar je bila krsta pokrita.

Posmrtna maska Aleksandra I.

shakko (CC BY-SA 3.0)

Leta 1836 so v Permski regiji nekega moškega prijeli zaradi potepuštva. Predstavil se je kot Fjodor Kuzmič, bil je visok in imel sive lase. Fizično je bil v zelo dobri kondiciji, deloval je izobražen in nežen, vendar ni hotel govoriti o svoji preteklosti. Za klateštvo so Fjodorja poslali v Sibirijo, kjer je živel preostanek življenja in leta 1864 umrl. Za časa življenja je pogosto razlagal zgodbe iz Sankt Peterburga o znanih ljudeh, vključno z vojaškima poveljnikoma Kutuzovom in Suvorovom. Starec je očitno sodeloval v vojni proti Napoleonu leta 1812.

Kdo pa je prvi razširil mit o tem, da je bil Fjodor v resnici car Aleksander? Nek trgovec Semjon Hromov naj bi povabil Fjodorja, da živi v njegovi hiši v Tomsku in je bil sveto prepričan, da je starec v resnici car. Tako naj bi Hromov postal neke vrste zvezda. Nič čudnega ni, da je poskušal celo pisati Aleksandru II., a ko so ga leta 1882 prijele lokalne oblasti, je priznal, da v resnici ni vedel ničesar o preteklosti starca. Fjodor medtem ni ne priznal ne zanikal govoric.

Posmrtni portret Fjodorja Kuzmiča na prošnjo trgovca S. Hromova

Muzej Tomske regije

Pred svojo smrtjo je Fjodor dal Hromovu kodirano sporočilo, kjer naj bi bila razkrita njegova prava identiteta, vendar ga vse do danes nihče ni dešifriral. Ruski zgodovinarji so si enotni, da je Fjodor Kuzmič zares obstajal, vendar ni bil Aleksander I. Verjetno je bil nek višji plemič v vojaški službi, zagotovo pa ne car.

2. Dmitrij Mendeljejev je sanjal o periodnem sistemu

Dmitrij Mendeljejev

Zgodba gre takole: nekega dne leta 1869 je Mendeljejev, utrujen od iskanja povezav med kemijskimi elementi, zaprl oči in zadremal za delovno mizo. Nato je v snu zagledal končno tabelo, ki jo je tako dolgo želel sestaviti. Ko se je zbudil, je vzel pisalo in na list papirja narisal celoten periodni sistem elementov.

Mendeljejev nikoli ni razlagal te zgodbe – razširil jo je njegov prijatelj Aleksander Inostrancev, ki jo je večkrat ponavljal, čeprav jo je celo Mendeljejev vseskozi zanikal. V pogovoru z novinarji za Peterburgskij Listok, je izjavil: »Niti slučajno! V tem ni niti zrna resnice! 25 let sem porabil za periodni sistem, vi pa pravite, da sem zadremal za mizo in naenkrat … bum, končano!«

A. A. Inostrancev

Carska akademija znanosti

Poleg tega Mendeljejev ni bil prvi, ki je razvil periodni sistem. Leta 1864 je svojega prav tako izdelal nemški kemik Julius Lothar Meyer, ki pa je vseboval samo 28 elementov.

3. Ivan Grozni je ubil lastnega sina

Ivan Grozni ubije sina

Ilja Repin/Tretjakovska galerija

Za nastanek tega mita je povečini zaslužena slika Ilje Repina »Ivan Grozni in njegov sin«. A zgodovinske kronike ne vsebujejo nobene informacije o tem. Pravijo samo, da je Ivanov sin umrl »zaradi bolezni«.
Leta 1963 so v arhangelski katedrali v moskovskem Kremlju, kjer so pokopani ruski carji, začasno odkopali trupla Ivana Groznega in njegovih sinov Ivana ml. in Fjodorja. V vseh treh so bile sledi arzenika kot posledica homeopatske prakse takratnih vladarjev, ki so ga jemali, zato da bi razvili določeno toleranco nanj, saj je bil arzenik najpogostejši strup. A kosti Ivana, njegovega sina Ivana, njegove prve žene in njegove matere Jelene Glinske so vsebovale tudi visoke stopnje živega srebra. Preiskava je zaključila, da so bili Ivan Grozni in člani njegove družine najverjetneje žrtve zastrupitve.

Znano je, da naj bi bil Ivan po smrti njegovega najstarejšega sina popolnoma uničen – preživel naj bi polne štiri dni ob sinovi postelji, medtem ko je ta umiral. Ta podatek se ne ujema s podobo norca, ki je zaklal lastnega sina. Prav nasprotno – Ivan Grozni je svojega sina pripravljal na vladanje in z njim razglabljal o državnih zadevah. Zato je precej malo verjetno, da bi Ivan ubil svojega naslednika, še posebej ob hudih posledicah in dinastični krizi, ki bi jo to povzročilo. Smrt Ivana ml. je bila katastrofa, a komu je bilo pogodu, da bi Ivana Groznega prikazal kot morilca lastnega sina?

Papeževi odposlanci pri Ivanu Groznem

M. Nesterov

Prvo omembo tega, da je Ivan umoril svojega sina, najdemo v zapisih Antonia Possevina, papeškega legata in prvega jezuita, ki je obiskal Moskvo in poskušal prepričati Ivana Groznega v pogajanja s papežem o tem, da bi Rusija postala katoliška država. Ko je Possavinova misija propadla, je jezni papeški odposlanec skoval lažno zgodbo o ruskem carju. To izmišljotino so rade volje razširili Ivanovi nasprotniki doma in nasprotniki Rusije v tujini. Na koncu pa je zgodba v 19. stoletju prišla celo na platno Ilje Repina.

Preberite še:

Kdo je bil ruski car?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.