Car Aleksander II.: Osvoboditelj tlačanov, ki so ga umorili revolucionarji

Car Aleksander II. je prišel na prestol 7. 9. 1856. V zgodovino se je zapisal kot reformator, vendar so bile njegove poteze premalo za revolucionarje pozne carske Rusije, ki so leta 1881 uspešno izvedli atentat. Predstavljamo nekaj dejstev o imperatorju, ki je poskušal modernizirati Rusijo.

Oče ga je naučil, kako se ne vlada

Nikolaj I., oče in predhodnik Aleksandra II., je bil eden najbolj konservativnih monarhov v ruski zgodovini. Eden od njegovih vzdevkov je bil »Palkin« - mož s palico. Po zadušitvi vstaje na Avstro-Ogrskem se ga je oprijel tudi vzdevek »žandar Evrope«.

Aleksander II. je prišel na oblast leta 1855, kmalu po porazu Rusije v krimski vojni. Iz poraza je izvlekel sklep, da Rusija zaostaja za drugimi evropskimi silami in so potrebne spremembe v upravljanju države.

Zgodovinarka Larisa Zaharova v knjigi o Aleksandrovih reformah takole opisuje vpliv poraza in Nikolajeve dediščine na novega carja: »Aleksander II. po naravi ni bil reformator, je pa imel trezno glavo in dobro voljo, zato je postal reformator v odgovor na izzive njegovega časa.«

Odpravil tlačanstvo, ne pa revščine

Pred ukinitvijo tlačanstva leta 1861 so bili ruski kmetje privezani na zemljo, na kateri so živeli. Morali so služiti svojim gospodarjem, niso imeli svobode gibanja in niso smeli imeti v lasti lastne zemlje. Aleksander II. je z odpravo tlačanstva kmetom omogočil, da gredo kamorkoli, če se za to odločijo, ampak v praksi so večinoma še naprej delali na isti zemlji gospodarjev. Ker so težko zaslužili denar za drag odkup oz. nakup lastne zemlje , so bili mnogi revni Rusi v podobnem položaju kot tlačani še mnogo let po odpravi tlačanstva.

Aleksander II. je uvedel še vrsto drugih pomembnih reform: uvedel je strukture lokalne samouprave, sprostil cenzuro ter posodobil vojsko, izobraževalni sistem, finančni sistem in sodišča. Pod njegovo vladavino so se leta 1857 začele graditi železnice, ki so spodbudile rast industrije.

Razširil je imperij

Čeprav je Aleksander vojsko posodobil in skrčil število vojaškega osebja, je uspel močno razširiti ozemlja pod ruskim nadzorom. Pod Aleksandrovo vladavino so se meje Rusije razširile vse do Irana, prav tako je Rusija prevzela nadzor nad Severnim Kavkazom. Japonski je prodal Kurilske otoke v zameno za otok Sahalin, Aljasko pa prodal ZDA. Kurili in Aljaska so veljali za najbolj oddaljena ozemlja imperija, ki jih je bilo najtežje braniti.

Imel je smisel za humor

Neka zgodba pravi, da se je Aleksander II. ob obisku v majhnem ruskem mestu naenkrat odločil, da se odpravi v cerkev, v kateri je potekalo pomembno bogoslužje. Zgradba je bila polna ljudi, zato je presenečeni lokalni policijski načelnik hitro začel potiskati množico proč, da bi naredil prosto pot Njegovemu Veličanstvu. »S strahom! S spoštovanjem!« je kričal policist in tepel ljudi s pestmi. Ko je car slišal besede načelnika, se je zasmejal in rekel: »Sedaj končno malo bolj razumem, kako v Rusiji učijo spoštovanja.«

Aleksandru II. se pripisuje še ena, podobno ironična izjava: »Ni težko vladati Rusiji, je pa res, da to nima smisla.«

Aleksander II. in pes Milord, 1870, avtor Sergej Levicki

Aleksander II. in pes Milord, 1870, avtor Sergej Levicki / Wikipedia.org / Russian Imperial Family Photo

Bil je romantik

Leta 1839 je Aleksander še kot prestolonaslednik obiskal London, kjer se je, po poročanju sodobnikov, zaljubil v mlado kraljico Viktorijo. Toda zaradi političnih razlogov ne bi mogla biti skupaj, Aleksander pa se je vrnil v Rusijo. Mnogo let pozneje, ko sta si bili Rusija in Anglija v 70. letih 19. stoletja v laseh zaradi velike vzhodne krize na Balkanu, Aleksander ni imel lepih besed za nekdaj všečno monarhinjo, rekel ji je »trmasta stara čarovnica!«.

Aleksander se je leta 1841 poročil z nemško princeso Marijo iz Hesseja, s katero sta imela osem otrok, tudi bodočega carja Aleksandra III. Po Marijini smrti se je poročil z ljubico, princeso Katarino Dolgorukovo, s katero je že imel štiri otroke.

Preživel je pet poskusov atentata, v šesto je bil ubit

Med Aleksandrovo vladavino so naraščale politične napetosti in revolucionarji so v boju za oblast začeli posegati po terorističnih taktikah. Glavna tarča atentatorjev je bil sam car. Aleksander je preživel prvi poskus atentata leta 1866, zatem je preživel še štiri, od tega dve streljanji, bombardiranje Zimske palače in napad na linijo vlaka.

A vendar so atentatorji na koncu uspeli. 1. marca 1881 so pripadniki organizacije Narodnaja volja (»Volja ljudstva«) zmetali več bomb v carjevo kočijo, ko se je prevažal po Sankt Peterburgu. Nekaj ur pozneje je podlegel ranam in umrl.

Na mestu atentata so postavili cerkev Rešitelja na preliti krvi (»Spas na krovi«), ki je danes ena najbolj znanih znamenitosti Sankt Peterburga.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: »Sami izdajalci, strahopetci in prevaranti!« je izbruhnil car Nikolaj II. in abdiciral

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke