Borba proti talibanom: So se Američani kaj naučili od sovjetske kampanje v Afganistanu?

Prevedeno in rahlo prirejeno po starejšem prispevku iz leta 2011, ko še ni bilo redakcije v slovenščini. (© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržne.)

Sovjetska in ameriška kampanja v Afganistanu imata veliko skupnega. A tudi pomembne razlike. Glavna je ta, da je Moskva leta 1979 poslala svoje enote v državo, da bi zaščitila njej naklonjen režim pred sovražnimi silami in preprečila izgubo svojega vpliva v državo, medtem ko je Zahod poslal svoje sile, da uničijo teroristične baze. Sovjetska kampanja je potekala v kontekstu svetovnega boja za prevlado med socialističnim taborom in večino preostalega sveta, poznejša kampanja pa je predstavljala odziv Bele hiše na napade 11. septembra 2001.

Ko so se generali Sovjetske zveze leta 1979 znašli v Afganistanu, se niso niti ukvarjali z vzpostavitvijo osnovnih namestitvenih kapacitet za svoje enote. Zakaj vendar? Pričakovalo se je, da bodo hitro zmleli bande islamističnih gverilcev z zastarelimi orožji in se vrnili tja, kjer so sicer stalno stacionirani. Kmalu se je izkazalo, da so bradati mudžahidi samo vrh ledene gore, medtem ko so se pod gladino skrivala ogromna finančna sredstva ZDA, Savdske Arabije, Kitajske, Pakistana, Egipta, Izraela in mnogih drugih držav, ki so dale vse od sebe, da označijo Sovjetsko zvezo za »imperij zla«, jo zvlečejo v izčrpavajočo vojno in na koncu spravijo do poraza v hladni vojni. Koalicija, ki se je šla borit proti talibom in Al Kajdi, je, nasprotno, imela podporo večine sveta, tudi Ruske federacije.

Kljub tem bistvenim razlikam in drugemu časovnemu okvirju je mogoče najti določene podobnosti. Sovjetske posebne sile so takoj po vstopu v Kabul likvidirale voditelja Afganistana Hafizullo Amina, ki so ga sumili sodelovanja s CIO. Kot zamenjavo so pripeljali Babraka Karmala, ki je dobil v Kremlju podrobna navodila, kako »pravilno« voditi državo. Tudi pred invazijo sil ZDA in Natovih držav se je zgodil visok političen umor Ahmada Šaha Massouda, edinega Afganistanca, ki bi takrat lahko postal pristen nacionalni voditelj. Po uradni razlagi za umorom stojijo sile, blizu talibom, a izobraženi ljudje v Kabulu v to pretežno dvomijo. Že res, da se je Massoud uspešno izogibal napadom radikalcem, ki jih je upravičeno imel za svoje najhujše sovražnike, a vsi vedo, da se on nikakor ne bi strinjal s prisotnostjo tujih vojakov na svoji zemlji. Meni je to večkrat povedal. V resnici Massoud takrat ni ustrezal nikomur, najsi bodo to Američani ali islamisti. Glede na to, kako je bil izpeljan umor in kako dobro so bile zakrite ljudi, je očitno šlo za resne profesionalce. To ne izgleda kot delo talibov.

Kakorkoli že, stvari so naprej potekale po istem scenariju: Bela hiša je v palači, kjer so nekoč bivali afganistanski monarhi, za voditelja postavila Hamida Karzaia in dajala vse od sebe, da mu da legitimnost v očeh prebivalcev njegove države.

Sovjeti so Afganistanu, sploh v prvih letih prisotnosti, vneto vsiljevali svoje predstave o ustrezni državni strukturi in javnem življenju. Američani so s samomorilsko trmo delali iste napake, zlasti pri vsiljevanju svojih »demokratičnih vrednot« Paštujcem, Tadžikom, Hazarjem in drugim prebivalcem odmaknjenih gorskih predelov.

V Afganistanu je pojav sil NATO in ISAF, podobno kot invazija »omejenega sovjetskega kontingenta«, dal dodatno spodbudo za nastanek gverilske vojne. Najsi bo še tako čudno, kakor več sil je pošiljala koalicija preko reke Pandž, bolj se je poslabšala vojaška in politična situacija, povečalo se je število terorističnih napadov, število mrtvih, območje pod nadzorom nasprotnih sil.

Zahod nikoli ne bo dosegel zmage v Afganistanu zgolj z vojsko.

Rusi enako niso uspeli zmagati, a so izpolnili številne cilje. Po umiku Sovjetske zveze iz Afganistana je režim predsednika Nadžibulaha še tri leta zdržal napade mudžahidov, ki so uživali podporo islamskega sveta in Zahoda. Njegov režim je propadel takoj po razpadu ZSSR.

Moskvi je tako uspelo to, za kar se Zahod še trudi: vzpostavila je delujočo vlado, oblikovala in izurila vojsko in policijo, prevzela nadzor nad večino državnega ozemlja. Enako pomemben dejavnik je bil sam Nadžibulah. Bil je močan voditelj, ki so ga spoštovala svobodna paštujska plemena in etnične manjšine severnega Afganistana.

A drugo vprašanje je, kakšno ceno je Moskva plačala za ta uspeh. Mnogi so prepričani, da je vojna proti mudžahidom močno oslabila sovjetsko gospodarstvo, moralo, podporo sovjetski oblasti v svetu ter pomembno vplivala na propad socialističnega bloka in sovjetske države. Tako velike cene ne gre spregledati.

Tuji kolegi me včasih vprašajo, zakaj imajo mnogi Afganistanci, celo bivši mudžahidi, lepe spomine na Ruse, a ne kažejo simpatij do tistih, ki so jih prišli branit pred talibi in Al Kajdo. Mislim, da je odgovor očiten. Mi smo poleg boja proti fundamentalistom vložili na milijarde dolarjev v različne gradbene projekte. Skoraj vse, kar ima danes Afganistan: ceste, mostove, tunele, kmetije, šole, silose, blokovske stanovanjske soseske, vse to so gradili ali pomagali graditi Sovjeti. Na desettisoče Afganistancev se je šolalo v Rusiji in drugih sovjetskih republikah. To se ne pozabi tako zlahka. Tudi danes je to edini način za pozitivni izid. Kirurško natančne vojaške operacije bi morali spremljati pomembni infrastrukturni projekti, ki spremenijo podobo države in miselnost ljudi.

V začetku 90-ih so ljudje v Rusiji pogosto govorili, da je bilo »pošiljanje vojakov v Afganistan tragična napaka«, umik iz njega pa »neopravičljiv zločin«. Češ da Rusi nismo imeli pravice zapustiti države in jo prepustiti na milost in nemilost ekstremistom. Zmaga nad džihadom je bila pirova, saj so sledili kaos, državljanska vojna, nove smrtne žrtve in talibanski prevzem oblasti, ko je Afganistan postal središče mednarodnega terorizma. V tistih časih je bila to najbrž logična posledica hladne vojne. Danes je svet drugačen, toda nevarnost katastrofe ostaja.

V letih 1981-1992 je Vladimir Snegirjev v Afganistanu delal kot poročevalec za več vodilnih sovjetskih časopisov. Napisal je vrsto knjig in filmskih scenarijev, nato pa se je lotil tudi obsežne študije o vlogi specialnih sil v Afganistanu.

PRIPOROČAMO ŠE:

Zakaj je Sovjetska zveza poslala vojsko v Afganistan?

Po zaslugi sovjetskih objektov je življenje v Afganistanu še danes lažje

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.